Zadnjih 20 prispevkov



Stenar (Bor_Šumrada, 22.04.2018)

Štart ob 4h zjutraj iz parkirišča v Vratih ter v okviru markirane poti proti bivaku IV. Zakaj v okviru poti? Ker je markirana pot, nekje globoko pod res ogromno plazovino. Peš po snegu vse do višine 1700m, nato pa na smuči do zadnjih 50m pod vrhom Stenarskih vratc. Od Stenarskih vratc do vrha po trdi prečki, ter nato po vršnem pobočju do vrha. Na vrhu malo čez 7h. Čakali na toplem sonce v kratkih rokavih do 8:15 ter nato smučali skozi Sovatno nazaj v Vrata. Vršna pobočja popustila ob spustu ravno prav, prečka proti Stenarskim vratcem je ostala trda, Sovatna pa ob jutranji uri še prijetno užitna in sorazmerno varna pred plazovi. Prismuča se do cca. 20 min od parkirišča prav ob strugi Triglavske bistrice.







Pod Vršiči (Mišo_Jenčič, 22.04.2018)

Načrtovala sva nekaj kratkega, npr. Nad Šitom glavo; med vožnjo proti Gorenjski sva ugotavljala, da bi bil dober cilj tudi Pod Kriško steno, a na koncu je v Kranjski gori avto kar sam peljal naravnost in končala sva na Neveji. Tam na parkirišču silen džumbus – redarji, civilna zaščita, vso možni uniformiranci, od nekje se je slišala godba, transparenti "Dobrodošli" in ogromno tipov v "olagumah". Seveda nisva imela pojma, da bo danes turnosmučarska tekma. Hvalabogu kakih omejitev gibanja ni bilo in pod Vršiče se je že vila lepa množica turnih smučarjev. Čeprav je bila gaz dobro utrjena, ni bila povsem trivialna, ker je ojužen sneg kar spodnašalo izpod nog in na začetnih strminah je bilo par spektakularnih zdrsov. Na Sedlu pod Vršiči je bila kontrolna točka tekme in je bilo precej organizatorjev tekme ter še več gledalcev. Četrt ure za mojim prihodom je na sedlo pritekla prva trojka – fascinatno, kako si z enim gibom snamejo pse, zapnejo vezi in že drvijo v dolino. Skoraj brez zavojev, seveda. Vmes smo še malo poklepetali z Rokom in njegovo druščino, spoznala sva tudi Lukca Škorca in ko je bil enkrat dovolj velik presledek med tekmovalci, sva odsmučala. Sneg je bil začuda prav prijeten za smuko – gnila je bila le gornja 5 cm plast, spodaj pa je podlaga držala in se je zelo lepo zavijalo. Tudi proga v dolino je bila v odličnem stanju.







Rodica (Mac, 21.04.2018)

Enkrat za spremembo pa spet na Rodico in to ne po zlajnani (org. turni smuk) iz Vogla, ampak skozi Suho. Z avtom se pride kakšnih 500m do parkinga, višina okoli 1010 m, kjer podrte smreke ustavijo štirikolesnika. Sneg od parkinga z nekaj neproblematičnimi kratkimi prekinitvami. vse do višine 1700 m sva jo mahala kar peš, nato pa vpregla "pasji" pogon. Sneg ravno dovolj trd za hojo odstpodaj in nato na smučeh brez srenačev. Zjutraj, pred 10 uro je bilo na vrhu verjetno bolj trdo, sodeč po sliki pobočja. Ob 10.30 prav dobra smuka vse do 300 do avta. Strmina pod planino je pa malo bolj zahtevna, toda še vedno zvezno smučljiva.







Pod Kriško steno (Miha_D., 21.04.2018)

Ko človek na TKG prebira opise zadnjih turnih podvigov, ki ne spadajo v ligo mačjega kašlja in ob katerih se mu pocedijo turne sline, kar ne ve, ali se spodobi na isto spletno stran dodati svoj skromni in neugledni prispevek izpod Kriške stene, ki bo pri turnih prvoligaših zagotovo izzval pomilovalni nasmeh. No, pa vseeno poskusimo.

Ekipa turnih smučarjev, v kateri (žal) prevladujejo ljubitelji podaljšanega sobotnega spanca in trdobučneži, ki ne uspejo usvojiti aksiomatske zapovedi, da se spomladanska turna smuka začne, ko na nebu zvezde še žarijo, šele ob pol devetih (!) odrine od Ruskega križa. Spusti se do Pl. v Klinu, tam stopi na smuči in mimo koče v Krnici odmelje proti Kriški steni. Ko sope v breg, navzdol že jurišajo uživači v prvovrstnem putrčku, ki so ga ujeli, ker obvladajo omenjeno turno aksiomatiko. Ekipa se brez postankov po dveh urah in pol privleče do cilja. Jarko sonce je v tem času že uspelo pokukati izza Dovškega Gamsovca in pričelo rapidno mehčati pobočja pod Kriško steno. Tedaj nastopi usodni trenutek resnice, ko tudi največji zagovorniki sobotnega spanca empirično spoznajo, da je razlike med uživaškim putrčkom in v plundri uničeno turno smuko vsega nekaj minut. Ekipa se brž pripravi za spust in nekaj čez enajsto odvijuga v dolino. Pela po južnem in počasnem snegu je sicer še vedno solidna, vendar pa so mnenja, kakšna bi bila, če bi skrajšali sobotni spanec, hudo vsaksebi. Po nekaj pirih in radlerjih na toplem sončku pred kočo v Krnici so mnenjske razlike hitro pozabljene. Še več; v oblaku alkoholnih hlapov ekipa v en glas ugotovi, da je bila turna smuka tako hudo dobra, da jo bo repetirala še naslednji dan. Le nedeljskega spanca si bo v svrho boljše pele privoščila petnajst minut manj kot sobotnega. Za vas so se v poletni vročini trudili in uživali Sonja, Živa, Luka, Boštjan in Miha.







Plazje (MajaLusina, 21.04.2018)

Lepa sobota ... Belopeška jezera-Plazje-Mangartsko sedlo (2055m)

Ob 7. uri štart iz parkirišča. Slabe pol urce je nažalost že pomlad, zato smuči na rame in gas. Nato po grabnu sledi ciiiiiik caaaaak ciiiik caaaak, itd. dobri 2 uri, vse do vrha. Vreme, družba, lokacija,... - odlično! Spust okoli 10.30 - sneg na sončnih koncih že kar mehak, vmes pa bomba! Glede iskanja snega proti koncu spusta se je fino držati čim bolj desno.

Extrem team Rožca: Rafko, France, Borut, Francelj in Maja







Konjski vrh (Miro, 21.04.2018)

Z Žigom je vedno zanimivo it v hribe. Za tokratno samotno turo je izbral Konjski vrh skozi Žalostnico.
Nekaj pred sedmo parkirava na spodnji cesti, ki se iz Bohinjskih Raven vije pod Črno prstjo kakih 50 metrov pred tovorno žičnico, ki je ravno na območju vzpona proti Žalostnici.
Po dobrih 200 višincev nošenja smučk na ramenih sva na snegu. Pod Žalostnico vse lepo zalito kot že dolgo ne.
Nekaj pred deveto že leživa na vrhu v posušeni travi z razgledom na Primorsko. Do morja se ne vidi...bo treba počakati na kak dež, da nam spere smog.
Smučarija odlična glede na to, da ponoči kaj dosti ni stisnilo. Le sem in tja naletiva na zaplate počasnejšega snega, prismučava pa do mesta, kjer sva smučke nataknila na noge pri vzponu.
Zapis pa tule: http://www.mphoto.si/konjski-vrh







Škrbina med Teufelskamp in Glocknerwand, okoli 3540 m (Mišo_Jenčič, 21.04.2018)

Včeraj sva po precejšnji vročini pristopila do Studlhütte, kjer sva uživala popoldne na topli terasi brez vetra, prav tako večerjo, na kakršno bi bili ponosni tudi v hotelu s 4 zvezdicami. "Summiterji" so odrožljali še v trdi temi, midva sva potem še kaki dve uri zaspala in se po odličnem zajtrku odpravila proti Teufelskamp oziroma Romariswandkopf. Strmina nad kočo je bila kar trda, a ko sva dosegla ledenik, se je teren položil in tudi sonce je posijali. Ne da bi se posebej ubadala z orientacijo, sva sledila trem lokalcem, ki so naju pripeljali na sedlo ob vznožju Glocknerwanda, ki je celo za 30 m višje od najinega načrtovanega cilja. Poleg tega omogoča več smuke po vpadnici (prav zato, ker sva premalo časa prečila položni ledenik, sva verjetno zgrešila smer proti Romariwandkopfu), zato sva bila tudi s to točko zadovoljna. Odsmučala sva ob 11h; prvih 200 višincev je bilo še trdo, potem perfekten srenec, ki je tik nad kočo postal malo mehkejši, a še vedno zelo užitkarski. Pod kočo pa precej ojužen sneg, ki kakih velikih užitkov ni omogočal, a problemov tudi ne.

Še to: na cesti do Lucknerhaus je avtomatska zapornica in je potrebno že sedaj plačevati cestnino/parkirnino.







Pihavec (Marijana_&_Marko, 21.04.2018)

Zjutraj ob 4:00 v Vratih +7,5 °C, pod Luknjo je pihal topel veter, v Steni je večkrat močno zaropotalo, pomrznilo ni nič. Šele nad 1900 m je malo "za hec" pomrznilo, a je skorjico sonce s prvimi pogledi prežarčilo, spodaj pa mokra prhkoba. Ob 8:00 smo odsmučali z vrha Pihavca v Konto pod Gamsovcem, smučarija precej podpovprečna, mestoma zelo sitno, saj se je sneg nepredvidljivo udiral. Naprej proti Luknji je bilo še kar užitno, pod Luknjo pa je že štopalo, vsaj plazovine ne motijo pretirano. Od avta do snega je pol ure, nazaj grede prav tako pol ure peš. Višje je snega kar precej.

Marijana & Marko: http://www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html
Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.







Sedlo Uršič,Prestreljenikovo okno,Kanin (Franci, 21.04.2018)

Danes na turi blažen med ženami.
Od Gilbertija najprej vzpon na sedlo Uršič,skupaj smo potem odsmučali do odcepa za okno,kjer smo se ločili.Ženske do Gilbertija in potem po smučišču na Kanin,jaz pa skozi okno na našo stran,kjer smo se dobili in skupaj po puščavskem prahu odsmučali v dolino.
Sneg v zg.delu do 11h še dober,potem pa temperaturam 20+st.primeren.







Mont Blanc (Boštjan_Trobiš, 20.04.2018)

Z Matejem sva se, za aklimatizacijo, v sredo, z žičnicami povzpela na Klein Matterhorn, z njega pa turno na Breithorn. Spustila sva se na plato proti vzhodu, proti prvemu dvojčku Polluxu in skozi vrata Schwarztor do Furrija. Gre za najbolj znan varianten smuk nad Zermattom. Tehnično je sicer lahko, vsebuje pa vse lastnosti veličastne ledeniške ture. Spusta je za približno 2300 višinskih metrov, spominja pa na Vallee Blanche. Sneg ni bil prvovrsten, je pa bila še užitna smuka. Da bi aklimatizacija bolje držala sva šla prespat v kočo na Plateau Rosa (3455m). V četrtek zjutraj sva po smučišču odsmučala v Cervinio, kjer sva imela parkiran avto. Nato pa gas v Chamonix, kjer sva se vkrcala v gondolo na Midi. Izstopila sva na prvi postaji (Plan de I` Aiguille) 2300m in po klasičnem pristopu preko Bossona pristopila na kočo Grands Mulets. Ledenik je zelo lepo zalit. Čudovit popoldan na markantni koči, ki stoji na skalnem zobu sredi ledenika, sva izkoristila za počitek in spoznavanje z ostalimi smučarji, ki so osvajali Belo goro. Ta dan nas je bilo v koči približno petdeset. V petek pa zajtrk ob 1:30, spust po feratki do ledenika kjer smo imeli smuči, nato pa začetek 1800m visokega vzpona v ledeniških prostranstvih. Odločila sva se za klasičen pristop. V temi so se nama pridružili še trije Slovaki in skupaj smo iskali sledi špure s prejšnjih dni. Prvi smo prispeli na bivak Vallot, kjer je bilo precej ledu na pobočjih pod in nad njem. Časa je bilo še dovolj zato smo upočasnili tempo in počasi dosegli vrh Mont Blanca. Z vrha sva smučala na severno stran. Klasična smer je prvih nekaj sto višincev ledena zato sva po nekaj metrih ledu zavila bolj levo kjer so bile različne vrste klože. Približno na 4500m sva se pridružila klasični smeri in po rampah nad in pod seraki dosegla Veliki Plato. Na Malem Platoju sva ob srhljivem pogledu na raztreščene ledene kose vseh velikosti hitro odsmučala proti koči. Kjer klasična smer smučanje na Bossonu zaključi in začne prečiti proti postaji Plan, sva midva nadaljevala po vzhodnem robu ledenika navzdol z željo presmučati čim bližje tunelu. Kamioni, ki so vozili le dobrih tisoč metrov nižje, so zgledali že zelo blizu. Vendar je imel ledenik nekaj strmejših in izpostavljenih odstavkov, sneg pa je bili kljub vročinskemu valu še trd, saj je obrnjen protu severu. Situacija je postala malce negotova, zato sva pomislila še na logistiko, če prideva do tunela bova morala po razbeljenem asfaltu v pancarjih pešačiti še nekaj kilometrov do avta. Zato sva nalepila pse in se povzpela nazaj ter po klasičnih prečnicah pod severnim ostenjem Midija prišla na postajo Plan. Do tunela naj bi se sicer smučalo pod ostanki starih žičniških naprav, ki potekajo nekaj sto metrov vzhodno od roba Bossona. Kakor so nama povedali, naj bi se v petek dalo prismučati 30min hoje do tunela. Po zasluženem pivu v Chamu sva, kljub večjim zastojem na avtocesti, bila že okoli polnoči doma.







Romaten Spitze (Tine_Čopič, 21.04.2018)

Iz Ljubljane smo krenili ob 6. in bili po dobrih dveh urah na parkirišču pod Jamnig Hutte. Parkirišče je bilo polno, a proti Romaten Spitze ni šlo prav veliko ljudi. Gor grede je bil sneg še večinoma trd, le na osončenih desnih pobočjih se je že nekoliko zmehčal. Pod vršno strmino, ki tudi ni bila več čisto trda, smo nataknili srenače, a ni bilo resne potrebe. Z vrha smo odsmučali okoli 11. Do grabna proti Jamnig Alm je bil idealno odpuščen srenec, konec je bil pa precej mehak, a je še vedno omogočal prijetno smuko.







Kanjavec iz Zadnjice (Peter_Pehani, 20.04.2018)

Zame ena izmed najboljših tur v Julijcih: romantična (dolina Zadnjice), strma (pod Prehodavci), prostrana (nad Prehodavci), dolga (1800 višincev), slikovita (od prve do zadnje sekunde)! Za izvedbo morata biti izpolnjena dva, v svojem bistvu nasprotujoča si pogoja: da je veliko snega in in da je Vršič splužen. Zdaj sta oba izpolnjena, zato smo danes ponoči odbrzeli v Zadnjico.

Obe rampi v Zadnjico (režima ne poznamo) sta bili odprti, zato smo se pripeljali relativno visoko. Štart ob 4:50 ob +5 C. Sneg se začne na dobrih 1000 m, in to takoj bogato in na debelo! Skok nad sedlom Čez dol, ki je res lepo zalit, smo odpešačili, strmino pod Prehodavci pa premagali s srenači oz. derezami. Od 1800 m navzgor je bil sneg pomrznjen kljub topli noči (na Kredarici ob 2:00 +3 C). Z vrha peljali ob skoraj idealni uri malo pred 11:00. Poezija v srencu do malo pod Prehodavci, potem nekaj Trentarskega gnilca, pod sedlom Čez dol pa spet fino, saj je tam sneg že zelo predelan. Pripeljali do 1050 m in še 20 min do avta, ki nas je pričakal v poletnih +25 C. Zaloge snega so še ogromne.

Boštjan, Špela in Peter kličemo: Fantastique!







Žleb med Zelenjakom in Palcem (Zoran_Vidrih, 20.04.2018)

V iskanju hladu na senčni strani Karavank. Žleb med Palcem in Zelenjakom iz Podna. Hladu nisva našla ...
Sneg je nepredelan in v globino ni pomrznjen ter težak za hojo. Palico zlahka zapičim skoraj do konca. V grapi je veliko kamenja, ampak na srečo ker je sneg mehak ni neke škode na bordu. Ker ni bilo zmrznjeno čez noč je s stene priletelo samo par kamnov. Do snega sva hodila 20 minut.







Lučka baba 2331 m (BogdanJ, 19.04.2018)

Lučka baba 2331 m

Kar sedem se nas je zbralo na delovni dan. Vsem je bilo jasno, da so takšnim dnevom »šteti dnevi« in optimalne pogoje je pač treba izkoristiti in žrtvovati kakšen dan dopusta.
Snežna odeja se je začela le par sto metrov od parkirišča v Logarski dolini. Smuči so ostale na nahrbtniku, pri večini do konca ture, saj je strmina kmalu precejšnja, pa tudi sicer po plazovini ni smiselno zgubljati energije s poskusi drsalne tehnike.
Dva krajša skoka in ena prečnica sta bili že kopni. V spodnjem delu Grla smo zavili skrajno desno v ozebnik, ki naj bi nas pripeljal na sedlo pod Lučko babo. Pod prvim skokom smo podvomili, da bi bilo zgoraj smučljivo. Zato smo sestopili okoli 150 m in nadaljevali po »normalki« proti Škarjam. Sneg je bil sicer že precej predelan, ne pa še v celoti, zato se je ugrezalo neenakomerno, kar je tistemu na čelu pobiralo kar nekaj moči.
Na Škarjah so oba Andreja, Pavel in Tomaž zaključili z vzponom in se predali užitkom prekrasnih razgledov in toplemu soncu.
Z Vitalom in Stankotom smo nadaljevali proti Lučki babi. Špice med Škarjami in Planjavo nosijo različna imena (Lučka Brana (Baba), Lučka baba, Vilice), ki pa so na različnih zemljevidih označene različno.
Sneg na južni strani je bil dobro predelan in kljub temu, da je bil že povsem južen, smo relativno hitro opravili s sitnim prečenjem in preostalimi 200 m vzpona.
Nekaj po poldnevu smo odsmučali z vrha. Morali smo biti kar previdni, da nas ne bi ogrožali manjši plazovi, ki smo jih sprožali z vijuganjem.
Spust s Škarij pa je bil že pravi užitek, boljši kot marsikatera spomladanska smuka na urejenih smučiščih. Sneg na severni strani je popustil le za nekaj centimetrov in le pri zahodnih nakloninah je kdaj pa kdaj malo cuknilo.
Pred skokoma in prečnico je več variant snežnih jezikov in če si izbral napačnega, si bil hitro kaznovan z mukotrpnim jahanjem preko ruševja. Spodnji plaz je bil že toliko zmehčan, da se je tudi med večjimi kepami dalo zavijati z dovoljšnjo mehkobo, da izmučena kolena niso »pokleknila«.
V pravljičnem okolju ob Savinji je sledila obširna analiza, h kateri je nekaj pripomogel še Čeha, ki jo je mahnil na Pasje sedlo in na Kotliče in spotoma našel še Matjaževo čelado in rutko.







Begunjski vrh in Za Cmirom (Bor_Šumrada, 20.04.2018)

Danes zjutraj z Mihatom ob 6h štart iz Turkovega rovta preko Bistrice ter po gozdu slabih 20min do prvega snega. Od tam na smučeh, Miha pa peš (pozabil pse) navzgor preko obširnih snežiš. Mihatu sem se peš pridružil za zadnjo strmino do sedla med Begunjskim vrhom in Vrbanovo špico, saj brez srenačev bi bilo težje na smučkah kot peš. Od sedla pa zopet na smučke ter tako brez snemanja vse do vrha Begunjskega vrha. Na vrhu rahel vetrič ter razgledi povsod naokoli. Smučarija zelo dobra praktično na celotni dolžini, še najbolj južno je bilo tik nad sedlom na pobočju Begunjskega vrha, ker je pobočje obrnjeno direktno v sonce že od ranega jutra. Dolina Za Cmirom super, glede izbire smučanja se je najboljše držati meje sonce/senca. V spodnjem delu nisva smučala po smeri vzpona po plazu pod V kuhinji špica, ampak gledano navzdol na desni po dobro zalitem grabnu. Prismuča se do roba gozda in nato še dobrih 10min do avta.







Kredarica – za Cmirom (Tomaž, 20.04.2018)

Hvala Franciju za dober namig in opis ture izpred dveh dni. Njegovemu opisu vzpona do Triglavskega doma na Kredarici bi dodal le to, da so bili danes srenači zelo dobrodošli od zatrepa pa skoraj do vrha Begunjskih vratc, pri prečki pod Ržjo in Kredarico pa bi šlo tudi brez njih. V senčnih predelih je bil sneg na vrhu pomrznjen, tako da se je pri spustu od zatrepa navzdol ne delih, ki še niso bila dovolj časa osončena, tudi prediral. V senčnih delih pa je bil trd in pomrznjen, vendar je nudil dober oprijem smučke. Treba je bilo pač izbrati smer spusta glede na trenutne razmere in želje smučarja. Presenetljivo dobro je bilo tudi na spodnjem delu plazišči do gozda, kjer je snega za enkrat še dovolj, vendar ga hitro pobira. Za vzpon ob šesti uri je bil sneg tam primerno mehak, ob spustu ob 11. uri pa zelo dobro smučljiv. Skok čez Bistrico pa turo na začetku in koncu dodatno začini.







Križ (Franci, 20.04.2018)

Cesto v Vrata so splužili do konca,tako da se zjutraj prihrani nekaj časa.
Spodaj pod Počivalom je ogromen plaz,ki se je odtrgal praktično pod vrhom Stenarja.
Od počivala naprej je še veliko snega,smiselno pa je smuči nesti zaradi strmine vsaj še kakšne četrt ure.Nad Češko plato sem zavil proti bivaku in po snežnih prostranstvih lagodno prišel do sedla pod Križem.Na vrhu nekaj vetra z neskončnimi razgledi.
Nazaj sem odsmučal v smeri bivaka in ujel idealne razmere.Pod bivakom pa je bilo že mehko in z zaviranjem rumenega snega.
Od počivala je treba smuči nesti do plazu,ki pa se od blizu izkaže za zelo razbrazdanega in po njem se je res treba plaziti.







Begunjščica (Centralna grapa) (Miha, 19.04.2018)

Danes smo se Miran, Jože, Jur in Mitja odpravili proti Ljubelju. Današnji cilj je bila Begunjščica. Iz Ljubelja smo se s smučmi na ramenih odpravili proti srednji postaji žičnice (Okrepčevalnica Vrtača). Sneg se začne malo pod njo, kakšnih 15 min je potrebno iz Ljubelja smuči nesti. Malo pod kočo pa smo nadeli smuči in se odpravili po Šentanskem plazu na vrh. Ob 7h zjutraj je bilo že gnilo, med vzponom po plazu malo trše, vendar je šlo brez srenačev. Plaz je do še zelo lepo zalit, veliko bolj kot Smokuški. Odsmučali smo po Centralni grapi, ki je tudi lepo zalita. Na vrhu je bila smučarija po gnilcu, tam, kjer se grapa zoža pa je bilo še ful trdo, zato pravidnost pri zavojih, ni bila odveč. Smučarijo smo zaključili malo pod srednjo postajo, je pa v nižjih predelih na snežni podlagi že ogromno kamenja, zato je na čase, kar škrtalo pod nogami:(







Pod Kriško steno (BoštjanL, 19.04.2018)

Parkirati se da na spodnjem parkirišču ob Pišnici, odcep pri ruskem križu navzdol. Žal tega nismo vedeli in pa iz strahospoštovanja do TNP smo raje prehodili ta delček. Od avta okoli pol devetih, na smuče že kar na jasi V Klinu in po ravno prav trdi špuri do vrha. Smučanje po desnem kraku navzdol, kljub poletni vročini ravno prav odjenjan srenec 1cm na vrhu in 5 cm na dnu, kjer pa že kar fajn bremza. Na jasi izkopljemo mrzlo pivo in analiza se lahko začne.







Kotliči (Čeha, 19.04.2018)

Ponovim Matejevo včerajšno turo.Začnem verjetno malo više,saj sem na snegu v petih minutah in tudi plazovin ni.Dosežem Pasje vroče sedlo,a se nato spustim v konto ,saj sem želel pogledati za izgubljenimi predmeti ponesrečenega prijatla,ki je preživel padec čez severno steno Brane.Kmalu naletim na čelado,nato še na naglavni trak.Potem se po sledeh skobacam na našo stran Kotličev.Razmere za smučanje so ravno pravšnje zame.Lepe spomladanske,tako da ni skrbi.Pregledam še zgornji del pod lijakom,če je kakšen predmet in nadaljujem do Pasjega sedla.Sledi še lagoden spust do izhodišča,kjer imam v hladni Savinji piiiivo.Počakam še znance ,ki so se vrnili preko Grla iz Škarij.Vsi smo si enotni,da je bil dan vreden potepanja po naših gorah.










Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

6658 (od 16 Apr 18)
Stevilo trenutno prikljucenih uporabnikov: 98

 
NovaVsebinaVse.html - V1.5-130309(krim)
NovaVsebinaVse.html
*** gora