Razmere v gorah

RSS podatki

Prispevki zadnjega meseca: (0)

Zadnjih 20 prispevkov

Med spoznavanjem štajerskih hribov sva zašla tudi na Hochkar na spodnjeavstrijski meji. Zapeljala sva se do spodnje postaje žičnice (cesta do sem ni plačljiva, kljub drugačnim oznakam na zemljevidih). Hochkar je znano smučišče, ki pa nama ni kazalo prav veliko turnosmučarskih možnosti, saj so na večino okoliških vrhov speljane žičnice. Na severni strani grebena pa so na skalni stopnji naredili ferato, imenovana Heli-Kraft. Ocenjena je s C in je prav zabavna - morda bo še koga pritegnila. Dvigne se po stebru navzgor ter gre nato gor in dol levo po skalah treh stolpov, prehode med njimi pa omogočajo napete jeklenice. Ker je prejšnjo noč močno deževalo so bile skale na nekaterih odsekih še precej mokre, kar je povečalo zahtevnost vzpona in ga še dodatno popestrilo. Na izhodu iz ferate je tudi manjše plezališče, kjer so smeri poenostavili kar z montažo plastičnih oprimkov. Od križa na koncu ferate sva šla še na vrh 1080 metrov visokega Hochkara ter se po grebenu vrnila do parkirišča. Tam sva ugotovila, da so naredili na nasprotni strani parkirišča še eno ferato imenovano Bergmandl. Res si nisva mogla kaj, da si ne bi šla še te pobližje ogledat. Oglašujejo jo tudi kot primerno za otroke, saj njene težavnosti sežejo komaj do B/C. Je pa precej nenavadno speljana preko treh ločenih stolpov, med katerimi je kar nekaj hoje po gozdnih stezah. Nama pa je ta ferata prav prijetno popestrila zaključek dneva.

Želja , odpeljati kakšen hrib v Andih, je že precej stara . S Francijem (Kleine Rambo )sva že pred desetimi leti naskakovala Aconcaguo. Smuče sva nosila vse do vršne La Canalete , nekaj sto metrov pod vrhom,kjer sva ugotovila da snega pač ni. Na Plaza de mulas sva od žalosti smuče prodala, za štiri buteljke rdečega vina.

No letos smo se odpravili v Cordillero Blanco. Od Lime do Huaraza s fantastičnim spalnim avtobusom ( cca 10 EUR /SOL 1:3,8 ). Spanje z zajtrkom v Loding House Ezama za dobrih 12,00 EUR , kjer simpatični lastik Emilio poskrbi za vse želje gostov.
Prvi dan smo si ogledali mesto , nato pa prva aklimatizacija na jezero Churup. Tretji dan smo se s taksijem odpeljali do vasi Pashpa, kjer je najboljŠe izhodišče za dolino Ishince. Sledelio je pogajanje za ceno oslov , končalo se je pri enem oslu , dveh prasicah cca 30 kg in ceni dobri dvajset evrov. Idilična ledeniška dolina se konča po štirih urah s krnico, pod Tocllerjem , kjer je oskrbovan dom. Polpenzion po osebi ( zelo dobra hrana ) pride 25 eur, zato nismo premišljevali o šotorih.
Z Ladotom sva naslednji dan startala proti Ishinci. Na ledenik sva vstopila preveč levo, zašla na skalni greben in po nekajurnem skalnem plezanju ob dveh popoldan obrnila. Sem pa tukaj prvič preizkusil zložljive Elanove smuči , za kar se moram zahvaliti Davotu , ki mi jih je zrihtal. Smuče so težke skoraj 5 kg ,so odzivne,se lepo peljejo,samo okoli okovja bom raje tiho.
Naslednji dan je Lado štartal na Urus, pa je na sedlu pod vrhom obrnil,zaradi slabega vremena. Tretji dan se je vreme izboljšalo, po zelo grdi skalni poti sem prispel do ledenika in na vrh. Ledenika je ostalo bore malo, ocenil bi lahko; kratko sladko. Ne vem, če je bilo vsega skupaj trideset zavojev.
Četrto jutro je vreme držalo, startala sva ponovno proti Ishinci in to že ob 4 h zjutraj. Pravilno zadela vstop na ledenik. Ker je hrib precej luknjast nisva igrala herojev , zato sva se pravilno navezala na ledeniško navezo. Okoli 10 h sva bila na vrhu, sonce , brezveterje , razgled , da bi človek kar sedel in gledal.
Lado je takoj začel s sestopom , za smučanje pa sem moral počakati skoraj eno uro , ker so se zadnjih nekaj sto metrov naredili snežni stolpiči in sem moral počakati , da se zmehčajo. Vmes sem slikal in telovadil po vrhu , z roko sem zadel zapičeno smučko, ki je padla in se odpeljala -okovje nima bremz. Časa za reakcijo ni bilo , samo gledal sem . Po nekaj metrih, ko je imela že hitrost,se je zaletela v snežni stolpič, vrglo jo je v zrak, obrnilo na okovje, padla je v sneg in obstala...UFF.
Na štartu je zadeva kar strma, potem nekaj telovadbe med razpokami in seraki,v spodnjem delu pa je bila smuka odlična, konča pa se dobrih sto metrov nad jezerom.
Očitno se tudi tukaj ledeniki zelo hitro talijo in njihova usoda ni nič bolj rožnata kot v Alpah in drugje.
Sledil je povratek v Huaraz, kjer smo mlatili piščance in cervezo. Nato smo se odpravili še v dolino Alpamye , tokrat brez smuč. Z Ladotom sva prišla pod višinski kamp, vreme se je podrlo,veter, sneg , zato sva morala obrniti do BC in nato v dolino, kjer je zopet čakal piščanec in cerveza.

Vstop v dolino je ograjen za pašo, lesa zaklenjena, za prestop preko žice pa je najbolj uporabiti gumitvist tehniko. Sneg se zvezno začne po približno pol ure hoje, vendar sva smuči po dokaj trdem snegu nosila vse do izstopa iz žlebu. Nato sva zavila levo v dolgo a udobno prečko do sedla med Weinschnablom in Kaltwandspitze. Za zadnji strmejši del prehoda na sedlo (v območju letne poti) sva uporabila srenače, saj je bil sneg trd, vmes pa dodatno začinjen s kakšno ledeno ploskvijo. S sedla sva se le malo spustila, da sva obšla kopno rebro in se vzpela na sedlce med predvrhom in vrhom Weinschnabla. Čeprav ura ni bila še niti osem zjutraj, so bila pobočja na severni strani že lepo ogreta, sneg opuščen, vijuganje do Zgornjega črnega jezera skoraj 500 višinskih metrov nižje, pa nama je za zajtrk šlo v tek. Tik nad jezerom, ki počasi dobiva svojo letno preobleko, sva morala narediti en prestop, da sva ujela žleb, ki naju je pripeljal povsem do obale. Sledil je povratek, ter cca 200 metov spusta s sedla v območju lepo smučljive grape ter diagonalno levo pod Kölnbreispitze. Vzpela sva se do križa, vmes pod vrhom pa morala enkrat sneti smuči. Smučala sva v smeri Peterecka. Ta del je spusta je precej razbrazdan, spominja na zorano njivo iz katere bo vsak čas pognal krompir, na srečo pa je žgoče poletno sonce brazde le nekoliko omehčalo, kar je omogočilo povsem zadovoljivo smučanje. Še četrtič sva nadela kože in se povzela pod Petereck ter odsmučala v dolino. Desert ture je nedvomno bilo smučanje po žlebu. Ta dan sva bila v tem koncu edina turno smučarska zanesenjaka. Ne analizi sva pohvalila turo s 1500 presmučanimi višinskimi metri, kot tudi celotno sezono v kateri sva nanizala lepo ogrlico turnih smukov v dobri družbi. Nato se je Alen odpeljal naravnost na morje! Pa saj to naredi po vsaki turi.

Ankogel je prejšnji teden zgledal lepo in sem šel pogledat od blizu. Zgodaj dopoldne je bil še v oblakih. Potem so se oblaki dvignili in le še sem in tja malo oplazili vrh. Vmes je pa bilo tudi nekaj sončnih lukenj. S kolesom do planine v Kleinelendtal. Smuči sem nosil do konca doline do Gurnböden. Potem je pa le z enim snemanjem šlo na smučeh do vršne piramide. Zaradi oblakov ni bilo vroče, sneg pa lepo omehčan za vzpon. Zlezel sem še na vrh in do križa, kamor pridejo nekateri iz Malnitza tudi v supergah. Smučarija je bila več kot dobra. Ponvice so le v zgornjem delu ledenika, pa še te zaradi mehkega snega skoraj nemoteče. Prvič sem smuči snel tam, kjer sem jih gor grede nataknil na noge. Nekako sem uspel prečkati potok in se odsmučal po levi strani in spodaj čez zasnežen potok na desno stran. Nadaljevanje po dolini je bilo zelo »filmsko«, s kar nekaj »snemanji«. Šlo je pa vse do mostička, potem pa peš do kolesa. Načrtovan Hochalm sem pustil za naslednjič, saj je spodnji del že zelo kopen. Na turi sem srečal še enega smučarja in srečal in videl kar nekaj pešcev. Juhuhu! Če je zadnja to sezono bom pa še videl - Aleš

Prespali smo v Gmünderski koči. Po dobrih izkušnjah z ne preveč zgodnjim začetkom ture smo se po zajtrku (ob normalni uri) odpeljali do Kolnbreinskega štuberla. Presedlali smo na kolesa in se ob jezeru odpeljali do mostička. Ažmi je na koncu prepešačil s počeno zračnico. S smučmi na hrbtu do planine in čez brv po levi grapi Eisentala. Prehod čez slap je še zalit. Nad slapom smo že skoraj hoteli na smuči, pa nas je malo snega v okolici prepričalo, da smo nadaljevali kar na nogah. In res nas je na izravnavi čakalo kar dolg nesnežen del. Potem pa le na smuči. Pred sedlom smo zavili proti grebenu Schwarzhorna. Po strmem snežišču je šlo spet peš. Na greben smo prišli malo za južnim Schwarzhornom. Po kopnem grebenu smo bili hitro na vrhu. Peš smo se spustili še do začetka zasneženega žleba, ki nas je vabil že gor grede. In se je začelo eno samo veselje. Po žlebu skupaj z nežnimi plazovi, čez širok Schwarzhornski ledenik, pa obrat na desno v grapo ob in po potoku. Prehod čez potok ni bil več smučljiv, ostala grapa pa super. Pod stenami smo zavili levo po ozki prečki in se spustili skoraj do slapu. Nad slapom smo po travah oddrajsali na levo (dol gledano) snežišče. In za veliki finale je sledila tanartaboljša smučarija. Ustavili smo se šele nekaj metrov nad potokom, ko je zmanjkalo tudi snežnih krp. Za zabavo smo zakrpali še počeno zračnico, kar je bilo ob v potoku ohlajenih pločevinkah, čisto prijetno. In še kolesarjenje do naslednjega piva… Juhuhu! Marjana, Ažmi in Aleš

Držali smo se pravila, da na Kölenbrein ne smeš iti prezgodaj zjutraj in bili zato nagrajeni s super turo. Malo pred deseto smo zakorakali s smučmi na nahrbtniku čez snežne flike do sredine žleba, kjer se začne zvezna snežna odeja. Zmehčan sneg je bil prijeten za vzpon. Čez lepo zalit žleb smo se na derezah vzpeli še pod vrh in čez nekaj skal na vrh. Smučanje iz vrha super, potem je sledilo malo valovitega smučanja čez ponvice in grebenčke. Že nad žlebom in v žlebu pa je bilo spet več kot odlično. Z vodoravnimi "preskoki", da nismo zgubljali višino smo presmučali vse snežne flike in smuči sneli 200 m pred avtom. Juhuhu! Marjana, Ažmi in Aleš

Z glocknerske ceste sva opazila, da bi se dalo priti po snežnih zaplatah vse do grebena ob Mauskarscharte.. Skušnjava je bila prevelika. Nekaj metrov od parkirišča žičnice na Schareck sva stopila na smuči in uspela z enim samim prestopanjem pridi skoraj 300 metrov visoko - najprej po ostankih smučarske proge s Scharecka, nato pa levo pod greben. Smučanje je bilo po ravno prav odpuščenih ponvicah pravo veselje, ki je imelo le to napako, da se je veliko prekmalu končalo.

Zgodaj zjutraj sva zapustila garažo pri Francu Jožefu in nesla smuči do razgledišča (Wasserfallwinkel). Tuneli so danes tudi že uradno odprti, snežišča za njimi pa so pričeli čistiti. Pogled na dostop do Oberwalderske koče je bil grozljiv - sneg je skoraj v celoti pobralo, kar pa ga je ostalo, se je spremenil v led. Zato sva se odločila nadaljevati pot po ledeniku Bockkar dokler se ni proti zahodu pokazal lep prehod na greben Bärenkopfa. Po njem sva nadaljevala s smučmi proti desni, dokler ni malo pod vrhom zmanjkalo snega. Smučala sva v smeri Oberwalderske koče in nato na zadnji vzpetini zavila levo na Vorderer Bärenkopf in prismučala čisto do jezerca. Še malo sva nesla smuči ter nato privriskala do razgledišča. Po slabi uri sva se nato pogreznila v internacionalni živ-žav na parkirišču in se poslovila od ostankov nekdaj mogočne Pasterce. Ob tem sva se tolažila, da je morda izginevanje Pasterce lahko tudi dobro znamenje, ki pomeni, da se obrača svet na bolje. Saj veste, pravijo, da je ta led nekdaj pokril bujne pašnike kot božja kazen za neprimerno vedenje ljudi - sedaj pa počasi izgineva ...

Za praznik sva šla v Malto. Ko sva parkirala na koncu ceste kar nisva mogla verjeti očem, koliko snega je sonce pobralo v dobrem tednu dni. Do snega je bilo sicer potrebno nesti smuči samo kakšnih sto metrov, vendar pa je snežni jezik v žlebu postal že zelo ozek - v nekaj dneh se najbrž ne bo dalo izogniti kakšnemu snemanju smuči. Odločila sva se za sedlo levo od Peterecka. Snežna površina je bila pestra - menjavala so se področja ponvic in žlebičkov. Ker pa je bil sneg ravno prav odpuščen je bilo smučanje po valoviti površini eno samo veselje. Ko sva prismučala do parkirišča sva ugotovila, da je ura že več kot poldne in da eno pivo v Stuberlu ne bo greh. V vročini se je res prileglo, pa še postrežba je sedaj tam v slovenščini.

Pon. 24. 6. Schoenfelderspitze 2653
Pot do Riemanns haus iz MariaAlma je po zemeljskem plazu sanirana, snezisca pa se je oskrbnik koce lotil kar z motorko. Vrsni greben je kopen
Tor. 25. 6. Breithorn 2540, je snezna tura, grebensko precenje cez Mittelhorn, Achselhorn do Ingolstaedter haus je kopno razen na enem zoprnem mestu. Steinernes Meer je v celoti pod debelo snezno odejo, a precenje ni problematicno.
Sre. 26. 6. Gr. Hundstod 2549, izpostavljeno snezisce, a neproblematicno.
Pot od koce do Weissbacha je Ok.

Glede na kolicino snega in debelino snezisc, bodo razmere kljub temperaturam se kar naprej podobne.

Za drugi cilj smo izbrali Hohe Riffl. Do njega vodi bolj dolžinska kot višinska tura. Se pa pred vrhom postavi kar pokonci. Vzpon je bil spet enostaven, vreme še lepše, razgledi še bolj kičasti. Smučanje enako odlično kot iz Johannisberga. Namesto nazaj do koče smo se vzpeli še na Srednji Bärenkopf. Po grebenu je bilo treba peš. Sneg za spust na Bockarkees pa se začne le kakšen meter pod vrhom. Na začetku se je malo plazilo, pa je bilo bolj zabavno kot nevarno. Po ledeniku je sem in tja malo pocukalo. Smuči smo sneli na začetku Gamsgrubenweg. Zadnja dva tunela sta bila uradno še vedno zaprta, dejansko pa prehodna brez problemov. Juhuhu! Marjana, Ažmi in Aleš

V nedeljo smo se popoldne pripeljali na Franz Josefs Hohe. Namesto napovedanega oblačnega vremena in dežja nas je pričakalo sonce. Zadnja dva tunela sta bila uradno zaprta. Petega smo še obhodili, skozi šestega pa raje sprehodili. V Oberwaldersko kočo smo prišli ravno na večerjo. Gostov ni bilo veliko. V ponedeljek nas je pričakalo sončno jutro. Na ledenik smo posmučali. Johannisberg je lepo zalit in je bil vzpon zelo enostaven. Vremenska je ob 11-ih napovedovala dež, pa je ostalo le pri nekaj več oblačkov po okoliških vrhovih. Smučanje je bilo fenomenalno. Sprehodili smo se še na Sprednji Bärrenkopf in naredili še nekaj zavojev do koče, kjer smo se ob pivu matrali na vročem soncu... Juhuhu! Marjana, Ažmi in Aleš

V tem času je bila smučarija seveda le stranski produkt ture, zato se je bilo treba zadovoljiti z (niti ne tako skromnimi) drobtinicami. Par tednov nazaj, ko so bile razmere za smučanje še optimalne, pa na žalost ni bilo pravega časa. Pripeka pa bo v kratkem skrčila obsežen del smučljivih površin.
GG je bil kljub ponedeljku dobro obiskan. Seveda se nabere ljudi vseh mogočih narodnosti, gorniških znanj in nivoja kondicije. Izogibanja so zoprna in zamudna. K sreči je bilo vreme odlično, ni pihalo preveč, izjemni panoramski razgledi pa so segali vse do naših hribov.
S (smučarskim) spustom sva začela okoli pol enajstih, ko je že pošteno žgalo. Za vstop na ledenik Kodnitzkees sem izbral direktno varianto nad kočo Erzherzog. Kakšnih 10 višincev je bilo treba prepešačiti po nekoliko sitnem drobirju. Na zgornjem delu ledenika je bilo veliko plazovine. Po nesplazenih površinah je bila smuka zelo dobra.
V spodnjem delu ledenika in skoraj do konca je bil sneg razbrazdan z vzdolžnimi žlebiči kot vzorno zorana njiva, a se je primerno omehčan lepo vdajal volji smučk. Na položnejših delih je precej cukalo, kar je že nekoliko omehčanim nogam povzročalo vidne težave pri izvajanju elegance vijuganja.
Pod kočo Studlhutte, kjer smo prespali in za 24 € grofovsko povečerjali, so snežni jeziki še skoraj zvezni in tako je bilo sezone dokončno konec »šele« tik nad Lucknershutte, na okoli 2250 m.

Tudi nas je vremenska napoved dodatno motivirala, da smo se v četrtek zvečer zapeljali do koča Glocknerhaus (hvala Alešu za namig). Zjutraj pa zarana skozi tunele (dva sta še vedno zaprta). En obvoz zahteva pri prečenju snežišča kaček več previdnosti. Na smuči smo stopili na koncu ceste. Za spremembo se nismo vzpeli mimo koče, pač pa po ledeniku. Prestop preko grebena je bil kopen. Nato smo sneli kože in se po snegu z nekoliko skorje hitro znašli pod piramido Johannisberga. Na vrh smo se vzpeli direktno z juga. Ker je vlekel severnik, smo se v zavetrju kaj radi pripravili za spust. Sneg je bil južen, bolj margarina kot puter, a lepo smučljiv. Nato smo se ponovno navezali in se vzpeli še na Mittlerer Bärenkopf. Razgled z vrha je delal skomine, mojima družabnikoma še posebej. Naenkrat sta imela cel kup idej, kaj vse bi se dalo presmučati. Greben, ki pelje na vrh, je že kopen, zato smo smučali nekoliko izpod njega. Strmina, ki pripelje na ledenik pod kočo Oberwalder, je bila juhuhu smučjiva, položnejši del ledenika pa je že razbrazdan, a je bil sneg ravno prav mehak, da je omogočal še udobno vijuganje. Na poti do tunelov, nas je malo poškropilo. Super tura na prvi poletni dan. Razmere na Johanissbergu preveril Vida, Alen in avtor zapisa.

Včeraj smo bili na zadnji turi sezone.
Smučali smo z Ankogla in Srednjega Schwarzhorna. Imeli smo super smučarijo, sploh čez Ankoglov ledenik. Tudi smuka s Schwarzhorna ni bila slaba. Zgornja varjanta čez njegov mini ledenik je še lepo zvezdna (spodnja varjanta, ki gre proti Južnemu Schwarzhornu, ni več zvezdna).
Okrog jezera do koče Kleinelend smo se peljali s kolesom, cesto so porihtali in gre brez problemov menda tudi do koče Osnabrücker.
(Kolnbreinspitze je imel včeraj še zmeraj zvezno smuko do avta.)
Več fotk na TurnaRit.si

Je bilo treba izkoristiti zadnji dan pomladi za zadnje pomladansko smučanje. Z bigfootkam čez Slovensko mimo koče na vrh ledenika. Sneg je zmehčan in malo posut s kamenjem, ni prav hudo, ampak brez kakšne raze ne gre. Smučanje je bilo zaradi ponvic in kratkosti smuči nekoliko "pretresljivo". Kot ponavadi sem kljub vsemu užival na skoraj 500 m višincev smučanja. Ko sem se po spustu čez Slovensko spravil v avto je zagrmelo, pri Planšarskem jezeru pa je že prijazno deževalo. Juhuhu! Aleš

Od celotne grupe TSKO-jevcev smo za zadnjo turo ostali samo trije. Odločili smo se ,da gremo pogledat za Akom. Začeli smo poletno po slapovi, prvi jezik snega pa je speljan skoraj do krnice,pod tremi macesni. Pri treh macesnih je pobočje že kopno, novo snežišče se pa začne malo desno , nekoliko višje. Tudi desni prehod nad skokom je nekaj metov kopen, sama grapa pa je še zvezano zalita.Ob 13 uri so bile snežne ponvice prijetno razmehčane in smuka je bila presentljivo dobra , dokler pač ni zmanjkalo bele opojnosti. Sledi siten sestop pod tremi macesni, nato še spust po snežnem s kamni obloženem jeziku, skoraj do zatrepa krnice.
Seveda smo hidracijo opravili tako pri Ingotu,kot pri Aljažku.

Morala sva iti pogledat, ali so razmere okoli Kölnbreinskega jezera res tako dobre, kot to pišejo poročevalci in ni nama bilo žal. Tokrat sva bila tako zgodnja, da še cestnine nisva mogla plačati - videti je, da se blagajna odpre okoli sedmih. Na koncu ceste sva parkirala brez težav, saj je bilo parkirišče pretežno kopno in precej prazno. Kljub temu sva srečala kar nekaj znancev, ki še niso pospravili smuči. Snega je tu še dovolj. Pri avtu sva stopila na smuči in po že predelanem snegu odšla do sedla desno od Kölnbreinspitze. Smučanje je bilo nato eno samo veselje. Sem se bo nedvomno splačalo priti še kar nekaj časa.

Že (ali pa šele?) v mraku smo na parkirišču nalepili kože na smuči, žal so pa te morale romati na hrbet! Na poti proti koči Osnabrücker je Luka glasno razmišljal, da bi bil raje nekje na morju, pa smo ga prepričali, da je tudi tu vse kot na morju: bilo je prijetno toplo, luči hotela Malta so mežikale v akumulacijskem jezeru Kölnbrein in luna je skupaj z nami plavala med oblaki (njen odsev pa na gladini) proti zahodu. Dostop do koče nam je vzel več časa, kot običajno, saj je na cesti, vse od potoka Kleinelendbach, še precej snežišč. Za tri ure smo zaspali v zimski sobi, nato pa nas je predramila neusmiljena Alenova ura, nad katero se je še zlasti pritožila najmlajša v moštvu. Smuči smo morali nesti še nad slap potoka Fallbach, naprej pa je šlo s pomočjo kož, pa tudi srenačev po dokaj trdnem snegu vse do ledenika. Kratek prestop čez greben je bil pričakovano kopen, na prestopu pa se mi je vdrlo ravno toliko, da se je eden od srenačev snel in oddrsel nekaj deset metrov nižje. Hitro je bil spet v moji lasti. Na ledeniku nas je pričakal lepo uležan sneg. Polovica moštva se je povzpela povsem na vrh Ankogla, Eva in Elen sta z njega celo smučala. Ledenik je bil povsem deviški, razmere za smuko pa odlične: pomladansko, ravno prav zoren puter, ki smo si ga privoščili v izobilju. Veselja nad razmerami ni mogel skaziti niti pas megle, v katerega smo pridrveli. Pri jezeru, ki počasi zopet dobiva svojo barvo in obliko, se je naše moštvo razdelilo: del ekipe (Jana, Breda in Dušan) je šel preverit smučarske razmere na severno stran, v smeri doline potoka Kleinelendbach (Breda je kasneje poročala, da je dolina še lepo smučljiva), drugi del ekipe (Vida, Eva, Luka, Alen in avtor zapisa), pa smo si ponovno nadeli kože in se vzpeli še na Južni vrh Schwarzhorna (Alen in Eva pričakovano povsem na vrh!), vmes pa zlezli raztežaj neugondega drobirja. Tudi na Schwarzhornu smo ujeli odlične razmere za smučanje, z izjemo položnejšega dela v prvi tretjini spusta, kjer je sneg zaviral. Po desni strani potoka Kleinelendbach se je dalo prismučati še vse do ceste za kočo Osnabrücker. Na evalvaciji smo ugotovili, da je bila to kar velikopotezna poznopomladanska tura.

Že v soboto smo si ogledali razmere za vzpon na Spilmann. Varianta ob jezeru in ob potoku ni bila vabljiva, je pa kazalo, da so zvezni snežni jeziki v smeri letne poti od Glocknerhaus. Prespali smo v Glocknerhaus. Zjutraj smo se zbudili v jutro brez oblačka. Ko smo štartali pa je bil Kapuziner že ovit z meglo. Naša domneva o izboru variante po letni poti se je izkazal za pravilno. Lepo smo vijugali po dolinicah navzgor. Po travi smo naredili le 3 metre. Pred spustom proti jezeru nas je zavila megla in smo sedlo Untere Pfandscharte našli s pomočjo GPS. Gosta megla in nič vidljivosti nas nista navdušila za nadaljevanje vzpona. Smo raje odsmučali proti jezeru. Sneg je bil fantastičen. Od jezera smo bili hitro nazaj na grebenu na drugi strani in se rešili tudi megle. Za kakšen trenutek se nam je celo pokazal Spilmann. Po smeri vzpona smo odvriskali v super razmerah do avta. No ja, vmes smo na koncu, pred zadnjim snegom nad cesto, presmučali tudi nekaj metrov trave in potoka. Juhuhu! Marjana, Ažmi in Aleš

Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS