Razmere v gorah

RSS podatki

Prispevki zadnjega meseca: (31)

• Cornone di Blumone 2843 (Status_connected, 08.09.2025)
• Monte Vioz 3645 & Cima Linke 3631 (Status_connected, 07.09.2025)
• Cima Monticello 3161 & Cime di Pietra Rossa 2867 (Status_connected, 06.09.2025)
• MTB / Pale di San Martino (Status_connected, 10.08.2025)
• Cima dei Bureloni 3130 (Status_connected, 09.08.2025)
• Torre Diamantidi 2842 / Latemar (Status_connected, 08.08.2025)
• Morra de Lechugales 2444 (Status_connected, 28.06.2025)
• Vega Urriellu 1902 (Status_connected, 27.06.2025)
• Picu Cotalba 2026 (Status_connected, 26.06.2025)
• Ruta del Cares (Status_connected, 24.06.2025)
• Peña Vieja 2617 / Picos de Europa (Status_connected, 23.06.2025)
• Mittlerer Bärenkopf (Damjan_S., 21.06.2025)
• Hohe Riffl (Damjan_S., 21.06.2025)
• Johannisberg (Damjan_S., 21.06.2025)
• Torkarspitze 2574 (Status_connected, 12.06.2025)
• Creta Forata 2462 (Status_connected, 11.06.2025)
• Capolago 2554 (Status_connected, 10.06.2025)
• Nebelkareck 2535 (Status_connected, 31.05.2025)
• Schwarzhorn (Vital, 25.05.2025)
• Teme (Damjan_S., 25.05.2025)
• Kanjavec (Damjan_S., 25.05.2025)
• Festvågtind / otok Austvågøy (Status_connected, 20.05.2025)
• Pod Lopo (Matjaž, 19.05.2025)
• Mannen 400 (Status_connected, 19.05.2025)
• Volandstinden 457 (Status_connected, 18.05.2025)
• Stornappstinden 740 / otok Flakstadøya (Status_connected, 17.05.2025)
• Tindstinden 490 (Status_connected, 16.05.2025)
• Ryten 545 (Status_connected, 15.05.2025)
• Munken 797 (Status_connected, 14.05.2025)
• Reinebringen 484 (Status_connected, 13.05.2025)
• Matmora 787 / Austvagøya (Status_connected, 12.05.2025)

Zadnjih 20 prispevkov

Zanimiv hrib v južnem delu grupe Adamello. Pod vrhom je potrebno malo poplezati (I - ll). Glavna atrakcija ture pa je zagotovo MTB vzpon po strmi tlakovani mulatieri od izhodišča 1800 pod Passo Crocedomini do koče Tita Secchi 2367. Tega se da v celoti zvoziti, a zato so morali E kolešček in moje noge iz sebe iztisniti vse, kar zmorejo.

Na 3600 je v petek zapadlo do 20 cm snega. Obdržal se je na sever obrnjenih ledenikih.
Današnji vzpon na Monte Vioz 3645 in sosednjo Cima Linke 3631 so zaznamovale zlizane skale, zadnjih 200 višincev pa nekaj blata, leda in snega. Pester in zanimiv sprehod z razgledi za umret, zaradi katerih se splača živeti še sto let.

Odročna in samotna bike & hike tura v Parco Nazionale dello Stelvio.
Cime di Pietra Rossa 2867 - Tako visokega pri nas nimamo. Je pa tisti naš, ki je tri metre nižji, vsaj trikrat lepši.
Cima Monticello 3161 - Je velik "kup kamenja" brez poti in ljudi. Ampak velja si ga zapomniti. Pozimi se zna izkazati kot odličen turno smučarski vrh.

Katera je že tista slavna krožna kolesarska tura po Palah di San Martino?
Iz la Rosete 2743 do Canale di Agordo 977, potem pa nazaj čez Passo Valles 2031, Baita Segantini 2170 in Passo Rolle 1980 do San Martino di Castrozza.
Za moje skromno kolesarsko znanje zahteven zalogaj!

Precej kamenja je zamenjalo svoje pozicije. Veliko zemlje je zdrknilo nižje dol. Melišča kažejo številne zemeljske podore. Poti so po večini sanirane in ponekod potekajo drugače kot pred leti.
Takšne so razmere v Palah di San Martino.

Torre Diamantidi 2842 se ponaša z imenom, ki vsebuje nadih dragocenosti. A najbolj je briljanten pristop nanj: Del od Oberholz do Forc. dei Camosci je extra klase!
Pristopne žičnice sem ignoriral in se raje povzpel s e kolesom.

Andara je ime vzhodnemu delu Picos de Europa. Pot na najvišji vrh, Morra de Lechugales, ni markirana, (pa saj ni nobena), a nič zato. Na najbolj izpostavljenem delu tik pod vrhom se blešči na novo nameščena veriga, kar je dobro. Na izhodišču (Hitu Escarandi) ni bilo gneče. To je bilo pa super.

Najslavnejša gora NP Picos de Europa se imenuje Naranjo de Bulnes 2518, vrh nezgrešljive, impresivne oblike. Pod njo Refugio Vega Urriellu 1902 oskrbuje plezalce in množico pohodnikov. Izhodišče je pod sedlom Collado Pandebano 1212. Tudi tu je pristop reguliran. Pogojen je s številom parkirnih mest. Midva sva ob osmih zjutraj dobila enega od zadnjih nižje ob cesti. Tura se je tako podaljšala za 200 višincev in več kot uro.

Izhodišče Lagos de Covadonga je v poletni sezoni dostopno samo z javnim prevozom. Obiskati ga želi na tisoče turistov. Kljub temu vlada v gorah zahodnega dela Picos de Europa mir. Na gori sva bila edina.

Ruta del Cares je 11 km dolga pot po soteski od Cain de Valdeon do Poncebos. Kanjon velja za prvo atrakcijo NP Picos de Europa. Obisk je temu primeren. Upravičeno - narava je tu res impresivna!
Omeniti velja še majhno zapuščeno vzporedno stezico nižje ob potoku, ki je ni na zemljevidu. Nudi zanimivo alternativo za del poti ob povratku do izhodišča.

Najlažji pristop do višav Picos de Europa je z gondolo iz Fuente Dé. Prva odpelje ob desetih. Zaradi velikega števila turistov pred enajsto ni bilo nič. Tudi v hotelski zajtrkovalnici zaradi prevelikega števila gostov ni bilo možno dobiti mize pred deseto. Tudi za večerjo ni bilo mize pred deseto. Povsod gneča. Kje smo in kam gremo? Todo bien, če ni popoldanskih neviht.

Ne, na vrh Mittlerer Bärenkopfa nismo šli – čeprav se je, le dobrih 200 višinskih metrov više, zdel skorajda na dosegu roke.
Z grebena (okoli 3150 metrov nad morjem) smo se spustili na ledenik Südliches Bockkarkees, po strmini, kjer nas je pričakal že ojužen, a še vedno prijetno smučljiv sneg. Ledenik sam pa je postregel z vse prej kot idealnimi razmerami – sneg je bil močno razjedan od vode, na srečo pa vsaj omehčan.
Z dvema prestopoma – na enem, sicer kratkem mestu, je sneg v manj kot 24 urah že povsem izginil – smo prismučali do točke, kjer smo dan prej prvič nadeli smuči. Pod skalami smo poiskali skrite, v vreče zavite copate, ki očitno s svojim vonjem niso pritegnile pozornosti svizce.
Preobuli smo se in odkoračili poletju naproti.
Evalvacija v Heiligenblutu je bila najdaljšemu dnevu v letu povsem primerna. O vsebini pa kdaj drugič. Le zaključek: Vsaka turna smuka je zgodba zase. Sploh, ko se na začetku poletja dokončno poslavljamo od zime.

Že na vrhu Johannisberga smo se spogledovali z nekoliko nižjim severovzhodnim sosedom. Ker smo bili še dokaj zgodnji, odločitev ni bila težka. Vzpon po zloženem ledeniku se je sicer vlekel, a na vrhu je bil trud več kot poplačan. Očarali so nas razgledi na vse strani in nekoliko drugačen pogled na Johannisberg, kot smo ga vajeni z običajne smeri.
Smučanje po strmi flanki z vrha je bilo prav prijetno, a nižje po ledeniku se je podlaga hitro spremenila – z vsakim višinskim metrom bolj podobna smučanju po razbrazdani njivi.
Nato smo le še iskali smer, po kateri bi izgubili čim manj višinskih metrov in si tako olajšali dostop na južni greben Mittlerer Bärenkopfa. Najhitrejšo linijo je zarezala Eva, ki smo jo ujeli šele pri jezercu na robu ledenika Südliches Bockkarkees.

Na prvi poletni dan smo naredili turo na mogočni Johannisberg, ledeniški vrh v osrčju Visokih Tur, ki z elegantno piramidasto obliko in – za zdaj še – obsežnimi ledeniki suvereno kraljuje nad okolico. Tura je bila slovo od letošnje turnosmučarske sezone in hkrati svojevrsten preludij v poletje.
Pozno popoldne smo se s parkirišča podali skozi prijeten hlad predorov proti Gamsgrubenweg, na poti pa srečali le nekaj radovednih svizcev. Smuči smo si nadeli na višini okoli 2600 metrov in se po ozkem snežnem jeziku, s kratkim prestopom, povzpeli do spodnjega roba ledenika Bockkarkees. Koča Oberwalderhütte nas je pričakala tik pred mrakom – ravno v trenutku, ko je visoko pod vrhom Mlaega Kleka potekala reševalna akcija.
Kljub pozni uri so nas v koči prijazno sprejeli in postregli z večerjo. Zelenjavno-zeliščne cmoke (sumimo, da je Eva prek spleta naročila vegi večerjo za vse) bi fantje z veseljem zamenjali za dunajca, a juha in sladica sta nam šli prav lepo v slast.
Zjutraj smo bili točno ob 6.30 že pri res bogato obloženem zajtrku, nato pa stopili na zmrznjen sneg in se spustili pod južno pobočje Johannisberga. Sprva nas je mikala smučina v smeri Schneewinkelkopfa, a smo naposled prisluhnili Janezovi želji, da se povzpnemo na njegov vrh.
Na vrh smo se vzpeli v širokem zložnem loku, v smeri urnega kazalca. Ob lepem vremenu, kot smo ga imeli tokrat, je Johannisberg res čudovit razglednik. Ker je bil sneg v položnejši zahodni flanki še pomrznjen (pri vzponu smo si proti vrhu pomagali s srenači), smo sledili Alenovi odločitvi, da odsmučamo po osončenemu južnemu grebenu na katerem je sonce sneg že dovolj omehčalo, da so smuči mehko zdrsnile in smo brezskrbno odsmučali v smeri Oberster Pasterzenboden.

Kjer bi moral biti odcep in začetek poti, je razdejanje. Razlog je tokrat težka gozdna mehanizacija. Sto metrov višje le naletimo na markacijo, na ta hrib redko in zbledelo dobrino. Izgubljati zaraščeno stezico je stalnica, izgubiti se, je skoraj nemogoče. Kaže, da na ta vrh zaide redko kdo. Tudi to ima svoj čar!

Velika je moč narave! Pot, ki vodi iz Cime Sappade 1276 je na več mestih konkretno odneslo. Prehodi so neproblematični in nove markacije vzorno postavljene. Nasprotno, višje, napis na skali lahko zavede. Od 2000 se pot dviguje v senci, delno izpostavljeno. V težave je možno zaiti le kakih 200m pod vrhom. Zoprna snežišča in malo prostora za izogibanje tam ne dopuščajo napak. Šlo je s cepinom in brez derez.

Capolago 2554 je tisti hrib na levi, ki se vidi s parkirišča za vzpon na Coglians, a ga vsi ignorirajo, čeprav izgleda atraktivno.
Odcep potke, ki vodi h gori je odnesel zemeljski plaz. Višje težav z orientacijo ni. Snežišča so skopnela.
Vzpon je daleč od tega, da bi bil dolgočasen. Za zgornjih 500 višincev sem porabil isto časa za gor, kot tudi za dol. Dobro je izpostavljeno!

Pristop je iz NP Muhrtal z ebike.
Nad 2150 se prečenju snežišč ni dalo več izogibati. Vdiralo se je globoko - kolikor je pač snega. Gamsom in svizcem je šlo bolje.
Nižje je močvara, po delih poti žuborijo potočki.
Ocena ture: Če si nisi česa polomil, padel v vodo ali podlegel občutku, da se siliš kot žaba na verigi, potem je tvoja čaša sreče na koncu ture na Nebelkareck kljub njegovemu zloveščemu imenu še vedno na pol polna.

Kot po navadi, za konec v Malto. Pri jezu je sameval samo en avto, vreme bolj kislo. Vseeno natovoriva kolesa , ponekod po cesi je še sneg. Graben od mostička proti vrhu je še dobro zalit. Pri vzponu sva pa bila deležna vsega; sneg, veter , megla , difuza , na smučeh pa bogata cokla od mehke klože. Pod vrhom sta megla in difuza tako pribili, da sva zgrešila vrh, po moje sva obrnila tik pod nekim sedlom ( verjetno sedo pod Sudliches Schwarzhornom).
Smučanje napisanemu primerno, bo pa verjetno boje čez dan, dva , ko se zadeva malo uleži. Zanimivo, pa , da sva bila pri avtomobilu kar zadovoljna s turo.
Oskrbnica in oskrbnik koče pri jezeru odhajata in prepuščata skrbništvo mlajšim.
Naju sta še počastila s pivom in domačim encijanom - hvala !

Ob ponovnem vzponu proti Hribaricam sem se namenil na Poprovec. Zgodnje vstajanje in že več kot šest ur na nogah sta mi pobrala nekaj svežine, kratki postanki pa so bili vse pogostejši. Na greben sem prišel nekoliko desno od Poprovca, a sem se hitro prepričal, da vrhu s starim obmejnim kamnom prav nič ne manjka. Kasneje sem na zemljevidu odkril, da je to vrh z imenom - Teme. Poleg tega mi je omogočil bolj direktno flanko za smučanje proti Hribaricam.
Sonce je skozi oblake sneg že malce omehčalo, oblaki pa so odvzeli nekaj ostrine svetlobi, a sem bil hitro že tretjič ta dan na prelazu. Kar brez kož na smučeh opravim z zložnim vzponom do sedla vzhodno od Vršakov, kjer se svet prelomi proti jugu. Po dolini južno pod Vrhom Hribaric sem prismučal vse do planinske poti Velo polje – Laz (s snemanjem smuči bi šlo še malo nižje). Ne hitim, ko sestopam v dolino med cvetoče spominčice.