Razmere v gorah

RSS podatki

Novejši prispevki: (30)

• Morra de Lechugales 2444 (Status_connected, 28.06.2025)
• Vega Urriellu 1902 (Status_connected, 27.06.2025)
• Picu Cotalba 2026 (Status_connected, 26.06.2025)
• Ruta del Cares (Status_connected, 24.06.2025)
• Peña Vieja 2617 / Picos de Europa (Status_connected, 23.06.2025)
• Mittlerer Bärenkopf (Damjan_S., 21.06.2025)
• Hohe Riffl (Damjan_S., 21.06.2025)
• Johannisberg (Damjan_S., 21.06.2025)
• Torkarspitze 2574 (Status_connected, 12.06.2025)
• Creta Forata 2462 (Status_connected, 11.06.2025)
• Capolago 2554 (Status_connected, 10.06.2025)
• Nebelkareck 2535 (Status_connected, 31.05.2025)
• Schwarzhorn (Vital, 25.05.2025)
• Teme (Damjan_S., 25.05.2025)
• Kanjavec (Damjan_S., 25.05.2025)
• Festvågtind / otok Austvågøy (Status_connected, 20.05.2025)
• Pod Lopo (Matjaž, 19.05.2025)
• Mannen 400 (Status_connected, 19.05.2025)
• Volandstinden 457 (Status_connected, 18.05.2025)
• Stornappstinden 740 / otok Flakstadøya (Status_connected, 17.05.2025)
• Tindstinden 490 (Status_connected, 16.05.2025)
• Ryten 545 (Status_connected, 15.05.2025)
• Munken 797 (Status_connected, 14.05.2025)
• Reinebringen 484 (Status_connected, 13.05.2025)
• Matmora 787 / Austvagøya (Status_connected, 12.05.2025)
• Fløja 590 / Lofoten (Status_connected, 11.05.2025)
• Križ (Gabro, 11.05.2025)
• Kaninsko smučišče (Matjaž_Duh, 01.05.2025)
• Ledinski vrh (Gabro, 01.05.2025)
• jezersko sedlo (Matjaž, 30.04.2025)

Zadnjih 20 prispevkov

Andara je ime vzhodnemu delu Picos de Europa. Pot na najvišji vrh, Morra de Lechugales, ni markirana, (pa saj ni nobena), a nič zato. Na najbolj izpostavljenem delu tik pod vrhom se blešči na novo nameščena veriga, kar je dobro. Na izhodišču (Hitu Escarandi) ni bilo gneče. To je bilo pa super.

Najslavnejša gora NP Picos de Europa se imenuje Naranjo de Bulnes 2518, vrh nezgrešljive, impresivne oblike. Pod njo Refugio Vega Urriellu 1902 oskrbuje plezalce in množico pohodnikov. Izhodišče je pod sedlom Collado Pandebano 1212. Tudi tu je pristop reguliran. Pogojen je s številom parkirnih mest. Midva sva ob osmih zjutraj dobila enega od zadnjih nižje ob cesti. Tura se je tako podaljšala za 200 višincev in več kot uro.

Izhodišče Lagos de Covadonga je v poletni sezoni dostopno samo z javnim prevozom. Obiskati ga želi na tisoče turistov. Kljub temu vlada v gorah zahodnega dela Picos de Europa mir. Na gori sva bila edina.

Ruta del Cares je 11 km dolga pot po soteski od Cain de Valdeon do Poncebos. Kanjon velja za prvo atrakcijo NP Picos de Europa. Obisk je temu primeren. Upravičeno - narava je tu res impresivna!
Omeniti velja še majhno zapuščeno vzporedno stezico nižje ob potoku, ki je ni na zemljevidu. Nudi zanimivo alternativo za del poti ob povratku do izhodišča.

Najlažji pristop do višav Picos de Europa je z gondolo iz Fuente Dé. Prva odpelje ob desetih. Zaradi velikega števila turistov pred enajsto ni bilo nič. Tudi v hotelski zajtrkovalnici zaradi prevelikega števila gostov ni bilo možno dobiti mize pred deseto. Tudi za večerjo ni bilo mize pred deseto. Povsod gneča. Kje smo in kam gremo? Todo bien, če ni popoldanskih neviht.

Ne, na vrh Mittlerer Bärenkopfa nismo šli – čeprav se je, le dobrih 200 višinskih metrov više, zdel skorajda na dosegu roke.
Z grebena (okoli 3150 metrov nad morjem) smo se spustili na ledenik Südliches Bockkarkees, po strmini, kjer nas je pričakal že ojužen, a še vedno prijetno smučljiv sneg. Ledenik sam pa je postregel z vse prej kot idealnimi razmerami – sneg je bil močno razjedan od vode, na srečo pa vsaj omehčan.
Z dvema prestopoma – na enem, sicer kratkem mestu, je sneg v manj kot 24 urah že povsem izginil – smo prismučali do točke, kjer smo dan prej prvič nadeli smuči. Pod skalami smo poiskali skrite, v vreče zavite copate, ki očitno s svojim vonjem niso pritegnile pozornosti svizce.
Preobuli smo se in odkoračili poletju naproti.
Evalvacija v Heiligenblutu je bila najdaljšemu dnevu v letu povsem primerna. O vsebini pa kdaj drugič. Le zaključek: Vsaka turna smuka je zgodba zase. Sploh, ko se na začetku poletja dokončno poslavljamo od zime.

Že na vrhu Johannisberga smo se spogledovali z nekoliko nižjim severovzhodnim sosedom. Ker smo bili še dokaj zgodnji, odločitev ni bila težka. Vzpon po zloženem ledeniku se je sicer vlekel, a na vrhu je bil trud več kot poplačan. Očarali so nas razgledi na vse strani in nekoliko drugačen pogled na Johannisberg, kot smo ga vajeni z običajne smeri.
Smučanje po strmi flanki z vrha je bilo prav prijetno, a nižje po ledeniku se je podlaga hitro spremenila – z vsakim višinskim metrom bolj podobna smučanju po razbrazdani njivi.
Nato smo le še iskali smer, po kateri bi izgubili čim manj višinskih metrov in si tako olajšali dostop na južni greben Mittlerer Bärenkopfa. Najhitrejšo linijo je zarezala Eva, ki smo jo ujeli šele pri jezercu na robu ledenika Südliches Bockkarkees.

Na prvi poletni dan smo naredili turo na mogočni Johannisberg, ledeniški vrh v osrčju Visokih Tur, ki z elegantno piramidasto obliko in – za zdaj še – obsežnimi ledeniki suvereno kraljuje nad okolico. Tura je bila slovo od letošnje turnosmučarske sezone in hkrati svojevrsten preludij v poletje.
Pozno popoldne smo se s parkirišča podali skozi prijeten hlad predorov proti Gamsgrubenweg, na poti pa srečali le nekaj radovednih svizcev. Smuči smo si nadeli na višini okoli 2600 metrov in se po ozkem snežnem jeziku, s kratkim prestopom, povzpeli do spodnjega roba ledenika Bockkarkees. Koča Oberwalderhütte nas je pričakala tik pred mrakom – ravno v trenutku, ko je visoko pod vrhom Mlaega Kleka potekala reševalna akcija.
Kljub pozni uri so nas v koči prijazno sprejeli in postregli z večerjo. Zelenjavno-zeliščne cmoke (sumimo, da je Eva prek spleta naročila vegi večerjo za vse) bi fantje z veseljem zamenjali za dunajca, a juha in sladica sta nam šli prav lepo v slast.
Zjutraj smo bili točno ob 6.30 že pri res bogato obloženem zajtrku, nato pa stopili na zmrznjen sneg in se spustili pod južno pobočje Johannisberga. Sprva nas je mikala smučina v smeri Schneewinkelkopfa, a smo naposled prisluhnili Janezovi želji, da se povzpnemo na njegov vrh.
Na vrh smo se vzpeli v širokem zložnem loku, v smeri urnega kazalca. Ob lepem vremenu, kot smo ga imeli tokrat, je Johannisberg res čudovit razglednik. Ker je bil sneg v položnejši zahodni flanki še pomrznjen (pri vzponu smo si proti vrhu pomagali s srenači), smo sledili Alenovi odločitvi, da odsmučamo po osončenemu južnemu grebenu na katerem je sonce sneg že dovolj omehčalo, da so smuči mehko zdrsnile in smo brezskrbno odsmučali v smeri Oberster Pasterzenboden.

Kjer bi moral biti odcep in začetek poti, je razdejanje. Razlog je tokrat težka gozdna mehanizacija. Sto metrov višje le naletimo na markacijo, na ta hrib redko in zbledelo dobrino. Izgubljati zaraščeno stezico je stalnica, izgubiti se, je skoraj nemogoče. Kaže, da na ta vrh zaide redko kdo. Tudi to ima svoj čar!

Velika je moč narave! Pot, ki vodi iz Cime Sappade 1276 je na več mestih konkretno odneslo. Prehodi so neproblematični in nove markacije vzorno postavljene. Nasprotno, višje, napis na skali lahko zavede. Od 2000 se pot dviguje v senci, delno izpostavljeno. V težave je možno zaiti le kakih 200m pod vrhom. Zoprna snežišča in malo prostora za izogibanje tam ne dopuščajo napak. Šlo je s cepinom in brez derez.

Capolago 2554 je tisti hrib na levi, ki se vidi s parkirišča za vzpon na Coglians, a ga vsi ignorirajo, čeprav izgleda atraktivno.
Odcep potke, ki vodi h gori je odnesel zemeljski plaz. Višje težav z orientacijo ni. Snežišča so skopnela.
Vzpon je daleč od tega, da bi bil dolgočasen. Za zgornjih 500 višincev sem porabil isto časa za gor, kot tudi za dol. Dobro je izpostavljeno!

Pristop je iz NP Muhrtal z ebike.
Nad 2150 se prečenju snežišč ni dalo več izogibati. Vdiralo se je globoko - kolikor je pač snega. Gamsom in svizcem je šlo bolje.
Nižje je močvara, po delih poti žuborijo potočki.
Ocena ture: Če si nisi česa polomil, padel v vodo ali podlegel občutku, da se siliš kot žaba na verigi, potem je tvoja čaša sreče na koncu ture na Nebelkareck kljub njegovemu zloveščemu imenu še vedno na pol polna.

Kot po navadi, za konec v Malto. Pri jezu je sameval samo en avto, vreme bolj kislo. Vseeno natovoriva kolesa , ponekod po cesi je še sneg. Graben od mostička proti vrhu je še dobro zalit. Pri vzponu sva pa bila deležna vsega; sneg, veter , megla , difuza , na smučeh pa bogata cokla od mehke klože. Pod vrhom sta megla in difuza tako pribili, da sva zgrešila vrh, po moje sva obrnila tik pod nekim sedlom ( verjetno sedo pod Sudliches Schwarzhornom).
Smučanje napisanemu primerno, bo pa verjetno boje čez dan, dva , ko se zadeva malo uleži. Zanimivo, pa , da sva bila pri avtomobilu kar zadovoljna s turo.
Oskrbnica in oskrbnik koče pri jezeru odhajata in prepuščata skrbništvo mlajšim.
Naju sta še počastila s pivom in domačim encijanom - hvala !

Ob ponovnem vzponu proti Hribaricam sem se namenil na Poprovec. Zgodnje vstajanje in že več kot šest ur na nogah sta mi pobrala nekaj svežine, kratki postanki pa so bili vse pogostejši. Na greben sem prišel nekoliko desno od Poprovca, a sem se hitro prepričal, da vrhu s starim obmejnim kamnom prav nič ne manjka. Kasneje sem na zemljevidu odkril, da je to vrh z imenom - Teme. Poleg tega mi je omogočil bolj direktno flanko za smučanje proti Hribaricam.
Sonce je skozi oblake sneg že malce omehčalo, oblaki pa so odvzeli nekaj ostrine svetlobi, a sem bil hitro že tretjič ta dan na prelazu. Kar brez kož na smučeh opravim z zložnim vzponom do sedla vzhodno od Vršakov, kjer se svet prelomi proti jugu. Po dolini južno pod Vrhom Hribaric sem prismučal vse do planinske poti Velo polje – Laz (s snemanjem smuči bi šlo še malo nižje). Ne hitim, ko sestopam v dolino med cvetoče spominčice.

Najkasneje v pomlad smo s Kanjavca pred leti smučali z Majdo in Izidorjem – in to 17. junija! Takrat me je na Krstenici Jože vprašal, ali nisem morda malo zamudil s smučarijo. Tudi tokrat sem ga srečal, a se je očitno že navadil, da se v tem času, ko se na planini pripravljajo na novo pašno sezono, še odpravim na sneg v te lepe kraje.
Po pričakovanjih se sneg začne v dolini pod Škednjovcem, vendar je pri velikih balvanih že prekinjen. Zjutraj je bil sneg še pomrznjen, zato sem smuči prestavil z nahrbtnika na noge šele po prestopu pod Vrhom Hribaric v sosednjo – srednjo dolino, ki me je udobno pripeljala na prelaz. Tu tudi odkrijem, da v etuiju ni zaščitnih očal.
Vzpel sem se na zahodni vrh Kanjavca, saj se je zdel lepše pokrit s snegom. Z njega sem odsmučal po lepo uležanem snegu, posutem z rahlim poprhom plohe prejšnjega dne, v smeri doline Triglavskih jezer – vse do Jezera pod Vršaki, ki je še vedno pokrito s snegom. Prehodi so še zvezni, lepo zaliti, smuka pa odlična. Nato pa še enkrat v breg.

Velecenjeni in nadvse čislani Planinec,
Čestitam, za uspešen preboj čez deset prispevkov o Lofotih. Volje, vztrajnosti in potrpljenja Ti res ne manjka. Članki vsebujejo informacije o hribih, ki jih zdaj še kanček lažje lahko obiščeš tudi sam in svoje doživetje nadgradiš še s kakšnim imenitnim gorskim lepotcem na čigar vrh, meni tokrat ni uspelo priti.
Ti stopal boš naprej, a jaz po tvojem svoj korak bom meril!

Morda moja zadnja tura to sezono, vendar po oceni snežne višine težko rečem da sem res sigurn. Iz Nevee do vrha smučišča pod Lopo peš je čezdalje bolj daleč.Hahaha, morda bi potegnil še na škrbino pod Prestreljnikom, pa me je meglica odvrnila.Snega pod Kaninom je še veliko, je pa potrebno iz Nevee nosit cca švoh urco. Neprekinjen sneg se začne približno na dobrih 1500.m in na naši strani že doseže skoraj meter in pol po višini.Smučarija do konca snežne oddeje pa je super.Če se lahko malce pobaham, sem danes zaključil mojo 52. turco sezone 24/25 in sem z mojimi železnimi telesnimi dodatki hvaležen vsem mojim travmatologom, da lahko še hajkam, hodim in smučkam po hribčkih.
Lep pozdrav vsem ljubiteljem zimske narave in upam, da se pozno jeseni zopet javimo z novimi opisi.Lep pozdrav tudi vsem na jutrijšnjem pikniku TKG.
BAY BAY

Če bi bila vidljivost dobra, bi se poskusil povzpeti na Himmelstinden 962, najvišji vrh otoka Vestvågøya. Kot varianta B je bil tako izbran več kot pol nižji sosed Mannen, vrh imenitnih razgledov na prestižno plažo Hauklandstranda.
Po Lofotoh krožijo govorice, da je lanskega julija ves mesec sijalo sonce.

Tudi danes se je bilo potrebno odreči višjim ciljem in se podati na vrh nižji od oblakov.
Hermannsdaltinden 1029 je prvak nacionalnega parka Lofotodden in odročen vrh. V kopnih razmerah tura nanj traja 12 ur. Vkovan v sneg in led, ter zavit v oblake in meglo, ostaja zame v teh dneh dokončno nedosegljiv.
Vedno se najde razlog za vrnitev.

Danes prvič se je z vrha odpiral prost pogled na vse strani. Večni oblaki so se razkadili. Kljub sramežljivemu soncu sta veter in vlaga nad 500 m grizla do kosti. Prav neverjetno kako z višino mraz hitro narašča. Ko se pripodi oblak, pa je kot bi s stikalom preklopil na zimo.