Zjutraj, ko sva se z gondolo pripeljala na punta Indren, sva bila presenečena, da je ledenik Indren tako zasnežen. Kot kaže je bila snežna sezona tukaj kar dobra, saj takih snežnih razmer tukaj v tem času še nisem doživel. Tiste parkrat ko sem bil tu, je bilo snega dosti manj. Oba koluarja, ki se spuščata iz ledenika Lys na ledenik Indren, sta sedaj povsem zasnežena in smučljiva.
Danes sva se odločila za Vincent Piramido, ki ni razočarala. Zgornjih 500 višincev je bilo odličnih glih prav odjenjenih. Podlaga je bila lepa gladka. Navadno sem med 3900m in 3600m smučal slalom med razpokami, tokrat razpok skoraj da ni. Previdna sva vseeno bila, saj nikoli ne veš kaj se spodaj skriva. Nižje pod 3600 m so pa že ponvice in smuka rata nekoliko bolj zahtevna. Nad smuko sva bila navdušena.
Pred tremi tedni sem prišel na idejo, da bi se s pomočjo električnega kolesa podal na poletno turno smuko. Izšlo se je šele v četrtek 5.7.. Kljub manjši snežni odeji, je bila tura luštna. Nabrala sva 700 višinskih metrov in do 4 km smučanja. Pri Slovenski kolesarski mojster so bili tako prijazni, da so nama dali na test dva E-gorska kolesa, ki sta se izkazala za zelo zabavna, sploh ko sva se, kakšno uro, preganjala brez težkih nahrbtnikov. Tudi pot v dolina je minila en dva tri. Malo daljši opis ture in več slik na http://www.obris.si/novice/z-e-kolesom-na-poletno-turno-smuko/
Sunday was Saint Thierry, but it was not Sainte Bernadette!
After an excellent diner and a great night in the refuge Evariste Chancel, the objective was ’col de la Girose’. The temperature was very high and we were in T-shirt even above 3000m. Thierry (Dufar) found a nice skiing path so that we were mostly on skis all the way up. We were late at the summit, around noon. At this time, the snow was soft and enjoyable to ski. At this time, also, it is not so good to be on glaciers. Fortunately, nobody fell into a crevasse. Unfortunately, the snow was sometimes hard to ski, and Bernadette (Jalifier) had the misfortune to fall the wrong way, and therefore to win a free helicopter ride down to the valley. This incident took more than 2 hours and we, Lidija (Honzak), Thierry and myself, had to run down 800m to catch the last cable car of the day at 4:30 pm: We were really happy to get there at 4:28pm. After a trip to the hospital in Briancon, where Bernadette was happy to have only a broken leg, we got back to Grenoble and store the skis until next season.
For the last ski tour of the season, we chose to go up to Refuge Evariste Chancel. We reached this hut by taking the cable car from La Grave, and walking one hour. The next day, our destination was Dome de la Lauze. We were able to put on the skis 30 minutes from the hut, and went up to the top under sunny skies with the magnificent view of the mountains of Les Ecrins. Skiing was good in the top third, fairly bad in the middle (the snow was shaped like egg boxes!), and again good at the bottom.
Unexpectedly the mountains were very quiet because the cable car from La Grave was broken and did not go to the top station. A beautiful day!
Aleš je tako lepo povzel najino turo na Johannisberg, da lahko jaz dodam samo še kakšno slikico. Pa seveda še navdušenje nad turo kljub vse prej kot napovedanem vremenu. Moji oraklji so namreč za razliko od Aleševih napovedovali lepo, sončno vreme. Vendar pa so morda prav veter in oblak, ki ga je imel vrh Johanniseberga v celodnevnem zakupu, omogočili za začetek julija res uživaško smuko.
Uživala Aleš in Tomaž.
V četrtek pri Žibertu ni bilo nobenega navdušenja za smučanje. Pa se je kasneje javil Tomaž. In sva šla na edini bližnji še dovolj zasneženi hrib. Vstajanje ob nečloveški uri. Po plačilu znižane cestnine za drugi prehod v tem mesecu (12€) sva ob šestih štartal iz garaž. Vse vremenske napovedi, ki sva jih gledala so se zmotile – sonce, malo oblakov, rahel dež ali sneženje, šibek veter. V resnici je bilo takole: Johannisberg je bil ves čas v oblakih, pihal je zelo zelo močan veter, dežja niti snega ni bilo, sonce je pa deloma osvetljevalo predvsem Grossglockner, naju se je pa usmililo le s kakšnim utrinkom.
Pa še o snegu. Prejšnji teden je zapadel svež sneg, ki je polikal vse ponvice. Ker ni bilo sonca in ker ni bilo prav toplo je sneg ostal dostojno kompakten in je bilo smučanje fajn, kakšni odseki pa prav uživaški.
In o razpokah – jih skoraj ni, nisva se pa posebej trudila da bi ugotovila ali so pokrite s svežim snegom.
Najina pot je pa šla navzgor po snežišču desno od Oberwalderske koče. Potem pa čez kakšno kopno fliko, pa spust na ledenik in vzpon na vrh. Vzpon je bil enostaven z izjemo vetra, ki nama je vso pot navzgor pihal v obraz in je bilo potrebno kar nekaj več napora za vzpenjanje in lovljenje ravnotežja. Po spustu pa spet vzpon na greben Barrenkopfa in uživaško vijuganje, ki se je končalo pri jezercu.
In seveda, če ima kdo še voljo naj le gre tja gor, ker so razmere res super
Juhuhu! Tomaž in Aleš
The Pic de l’Etendard is a classic tour for end of season.
We slept at the Refuge de l’Etendard where we went the previous day (a 2-hour trip from the Col de la Croix de Fer, mostly on skis). At this time of the year, the hut is full of pedestrians, with rare skiers. The pedestrians left at 4 am, we enjoyed a longer night and left at 6am after a quiet breakfast in the empty hut. The first half of the trip is mostly flat, along nice lakes. Then the ascent starts as we reach the Glacier de Saint Sorlin, also known as Glacier de l’Etendard. This glacier is friendly, I have never seen a crevasse there, and we carried no special equipment. The last 50 meters requires walking up and we reached the summit around noon. We enjoyed the view there for sometimes, before skiing down to the hut for a drink and a siesta in the sun. We then went back to the car waiting at the Col de la Croix de Fer, mostly on skis with 15-minute walk at the end.
Lidija Honzak was visiting Grenoble and wanted to still ski in June. So I took her to the Grandes Rousses mountain range for the week-end. The first day we went to the ski resort of l’Alpe d’Huez, famous because of Tour de France among cyclists for its steep access road. We were able to drive up along the ski slopes til 2100m. We camped there and put on the skis the next morning. We followed the ski slopes, still covered with snow. At 2600m, we left the ski slopes, and went west toward the Pic de la Pyramide in a much more natural setting, without lifts, towers and cables. Snow was still very deep and relatively solid in spite of the sun and high temperature. After 2800m, the ascent became steep and we carried the skis for the last slope of >40°. The view at the summit was magnificent, with Pic de l’Etendard a short distance to the north and Les Ecrins to the East. The descent in the soft snow was excellent and we were able to ski down all the way to the car. Then we had to drive to Col de la Croix de Fer and ski up 2 hours to reach the Refuge de l’Etendard and go the Pic de l’Etendard the next day, but that is another story.
V načrtu je bilo dvodnevno turno-smučarsko potepanje okoli koče Oberwalder z obveznim vrhom Johannisberg ter za dodatek še Bärenkopf. V soboto smo tako ob petih odpeljali iz Lesc in bili dvajset pred osmo v parkirni hiši na Franz Josefs Höhe. Vreme jasno brez oblačka in primerno hladno (šest stopinj Celzija). Ker je bila vremenska napoved za nedeljo še boljša od napovedi za soboto, smo se ture lotili lahkotno in uživaško.
Najprej v rudnik in skozi tunele ter po poti Gamsgrubenweg do klopc, kjer smo čez deset metrov stopili na sneg, ki pa ni več zvezen, zato smo do jezerca šli peš. Na drug strani snežnega mostu smo nadeli smuči in se po mehkem snegu lagodno vzpenjali po južnem delu ledenika Bockkar. Počasi so se začele plaziti tudi megloce in FKK je bil že dobro v oblaku. Vsaj njegov severni del. Glede na Alešev opis razmer in izkušenj izpred petih dni sem se odločil za nadaljevanje vzpona po ledeniku, da sem se izognil strmemu delu pod kočo. Matjaž in Rok sta se odločila drugače in izkusila strmino, ki sta jo sicer premagal brez cepina, vendar z obilo truda in porabljene energije.
V koči nas je oskrbnik, ki je za moj okus malo preveč aroganten, najprej kot male otroke podučil o pravilih v koči, da nam je nato lahko z veseljem oznanil, da brez vnaprejšnje rezervacije pač ne bo nič s prenočiščem in polpenzionom. Saj je vendar konec tedna. Tako smo se hitro pobrali iz koče in nadaljevali pot proti Johannisbergu, saj se je tura spremenila v enodnevno. Oblakov je bilo vse več in Hohe Riffl je bil že v megli.
Spust in prečenje ravninskega dela ledenika sta žal obvezni del ture. V glavnem smo sledili sledem predhodnikov. Še na ravninskem delu smo šli tako povsem zraven dveh manjših razpok, drugače pa je bil vzpon brez posebnosti. Sneg je bil mehak in izredno prijeten za vzpon. Delali smo svojo pristopno smučino po jugovzhodnem delu ledenika precej neposredno proti vrhu, le v zadnjem smo se držali bolj desno in šli povem pod vzhodnim grebenom, kar se je pri spustu vsaj v zgornjem delu izkazalo za zelo koristno. Tik pred vrhom se je namreč vrh dokončno ovil v oblak, tako da smo kljub daljšemu postanku morali zgornjih sto petdeset višincev odsmučati v zelo slabi vidljivosti. V povsem zgornjem delu je bilo sneg nepredelan in zelo zoprn za smuko. Nato pa ena sama maslena poezija vse do izravnave. Tam pa zopet na pse in do vrha južnega dela ledenika Bockkar, kjer smo imeli v strmem delu le nadaljevanje spomladanskega turno-smučarskega uživanja. Na spodnjem , bolj položnem delu so malo motile ponvice, pa čeprav so bile zelo mehke. S trudom se je dalo prismučati skoraj do klopc, z enim peš vložkom pa je Roku uspelo na smučeh priti čisto do njih.
Resnično lepo turo smo Matjaž, Rok in Tomaž zaključili s pivom na klopci pred garažami, ko se je okoli pol devetih zvečer končno iz oblakov prikazal tudi Johannisberg.
Sedlo Col de la Croix de Fer je sicer priljubljena motoristicna in kolesarska tocka, vendar se zvecer umiri in se da lepo prespati. Zaradi moznosti neviht sva z Michelom ob 6 ze na poti in le 15 min imava do snega. Kljub vsemu naju jutranji crni oblaki prepricajo v izbiro Aiguille de Laisse, zasnezenega piramidastega vrha, ki se pocasi vzpenja nad koco Refuge de Etendard. Nad koco sta dve jezeri, ki ju izkoriscajo za pridobivanje elektrike, zato je v koci tudi v zimski sobi lepo toplo, ogrevano z elektricnim radijatorjem. Tudi jedilnica je v zimskem casu odprta in za vse to udobje placas le 6 eur v skrinjico. Od sobote 16.6. dalje pa bo koca ob vikendih odprta. V tem letnem casu predstavljajo najvecjo tezavo pri dostopu divje vode, ki me navdajajo s strahom - kaj bi bilo ce padem notri.Ce pustis superge nekje na zacetku snega jih je bolje kam pritrditi, ker jih imajo baje svizci tako rad, da si jih celo za domov vzamejo.
Les Grandes Rousses je pogorje, ki je sedaj v juniju se posebej zanimivo saj se skoraj do vznozja gora pripeljes po visokogorski cesti preko prelazov Col du Glandon in Col de la Croix de Fer. Na lep se vedno zasnezeni vrh Aguillettes 2547m sva z Micheom startala od jezera Lac de Grand Maison. Dobre pol ure hoje po travnati stezici in ze na smucke. Zaradi stevilnih neviht se je sneg v spodnjem delu spremenil v cipke, lepe za fotografijo in manj za smuci. Iz vrha je bila smuka super. Spanje v sotorcku s pogledom na gore je pa prav posebo in Francozi nimajo nic proti.
Aleš je lepo in kar prelepo opisal najino doživetje . V resnici sva imela srečo, ker sva tik pred nevihto prišla v kočo. Treskalo in treslo se je konkretno in slabo bi se nama pisalo , če bi bila še zunaj. Drugo jutro, ko sva odsmučala in priropotala do avta se je pa spet ulilo. Vmes pa da ne govorim. Brez vetra, ko sva smučala sonček , kot po naročilu. Pa hidracija pri slapu nazaj grede tudi ni bila slaba. Vesel in zadovoljen sem, da sem to doživel. Hvala Aleš.
Marijan si je zaželele še en turni smuk v letošnji sezoni in izkušenemu turnemu smučarju take želje ne moreš odreči. In sva šla. V ponedeljek sva bila opoldne na parkirišču na Franz Josefs Höhe. Kazalo je da bo vreme še nekaj časa zdržalo. Sprehodila sva se čez tunele in do jezerca, kjer sva nadela smuči, saj nisva želele peš preizkusiti snežnega mosta. Sneg je bil zmehčan in ponvice oziroma bolje snežni žlebovi niso motili vzpona. Zadnja strmina po snegu pod kočo je letos močno strma in je bilo treba s cepinom. V koči so bili vsi koroški (avstrijski) reševalci in midva. Kot vedno je bila večerja super, pa tudi čez pivo se nisva pritoževala. Danes sva štartala malo pred osmo. Celo noč je pihal močan veter, ki zjutraj še ni ponehal. Mal sva cincala med Johannisbergom in Bärenkopfom. Pa je Marijanova modrost zmagala in sva obrnila proti srednjemu Bärenkopfu. Skoraj do vrha je šlo na smučeh. Le po izpostavljenem grebenu sva smuči nesla. Na vrhu pa kapo dol za 80-letnika s smučmi na 3375 m. Dol sva pa smučanje začela dva metra pod vrhom in se spustila na Bockkarski ledenik. Razmere so bile super. Posebej strm začetek je bil idealen. Potem je šlo zvezno do jezerca, pa nekaj metrov peš, zadnji zavoj sva naredila pri klopcah na koncu Gamsgrubenweg. Naju ponvice in žlebovi niso nič motili. Ko sva prišla do avta so oblaki zakrili vse hribe in na najino veselje, ker sva se pametno odločila za krajšo varianto, je začelo deževati. Juhuhu! Marijan in Aleš
Ob 2.00 smo krenili iz Kranja in okrog pol šeste ure že zakorakali v tunele in naprej proti Johannisbergu. Na smuči smo stopili po kakšni uri (čeprav bi lahko tudi že nižje). Vstop v skok pod kočo Oberwalder je opremljen z vrvjo, možen in verjetno celo udobnejši pa je obvoz na smučeh po desni. Večjih razpok na ledeniku v smeri vzpona (še) ni bilo videti, smo pa se vzpenjali navezani v treh trojnih navezah, vsaka v drugi prestavi. Hrib ta dan ni bil deležen večjega obiska, nismo pa bili edini iz naših koncev. Spust z vrha je bil prav super, je pa dokaj nadležno smučanje po ledeniku pod kočo, saj je ta poln ponvic in žlebičev, ki pa so bili na srečo vsaj dokaj omehčani. Med vožnjo v dolino smo se čudil, kako kopna so pobočja Spielmanna, ki smo jih lani smučali še konec maja. Po analizi v Heilingenblutu nisem povsem prepričan, da je bila to zaključna tura sezone. Kot reče Andrej: »Eno pa še bomo!« Tokratne ture smo se udeležili Majda, Jana, Petra, Srečko, Alen, Jure, Luka, Andrej in avtor poročila.
Pozdravljeni snegoljubci! Objava sicer malce z zamudo, a vseeno bo v redu. S prijateljem Florijanom sva si zaželela junijske smuke in jo tako mahnila na Ledine. Prvi del vzpona sva opravila kot prave šerpe po lovski poti, na snegu pa sva stopila na dile in zapregla pse ter se povzpela do vrha ledenika pod Skuto. Snega je dovolj za prijetno poletno smuko, kar pomeni ponvice in previdnost pri srečevanju s kamni raznoraznih velikosti in oblik :) Možna je bila tudi varianta izpod Rink, saj je bil srednji prehod popolnoma lepo smučljiv.
Poleg naju sva srečala še tri entuziaste, malce smo poklepetali in ugotovili, da "noge pečejo", a je vseeno prav fajn... Z umetelnimi vijugami smo se podpisali na sneg nato pa odkrevsali v dolino in poletje.
lp, Matjaž.
Včeraj smo smučali čez severno flanko FKKja. Razmere niso bile najboljše – zgoraj škorja, spodnji del flanke pa trdo. Na sedlu Fuscherkarscharte ni več zvezno in je treba par metrov peš. Prismučati se je zvezno dalo do počivališča na koncu gamsove turistične poti – odprtih je vseh 6 tunelov. Johannisberg je od daleč zgledal fajn (je imel kar nekaj obiska) in bi za vikend še bil aktualen.
Več fotk na TurnaRit.si
Rana ura, zlat ura. Še posebno, če imaš popoldne končno rezervirano za ženo, katera te proti koncu sezone že pošteno stiska za "frnikule", ker vse vikende namenjaš hribom in si tako želiš ubiti dve muhi na en mah v istem dnevu.
Ob treh zjutraj odhod od doma, ob pol petih iz parkirišča pri Ruskem križu proti Krnici in potem proti Veliki Dnini. V Gruntovnici je še vedno plazovina a povsem neprimerna za kakršno koli drsanje na smučeh, zato le-te ostajajo na nahrbtniku in kakor se kasneje izkaže, tudi celotno pot navzgor. Motoviljenje po kopni poti čez skok in ruševje začuda mine hitreje od pričakovanega a vseeno ne brez sočnih besed vsled zatikanja smuči ob vejevje. Ispod Škrlatice dalje, pa so melišča pokrita s snegom in razen manjših kopnin, pobočja obetajo za pozno pomlad prijetno smuko. Ker po zbitem in trdem snegu lepo napredujem, ne čutim nikakršne potrebe, da bi si nataknil smuči. Možgane dam "na pašo" in enakomerno grizljam navzgor. Sam v tem prekrasnem prostranstvu. Malce me vleče na škrbino med Poncama, a ker je v spodnjem delu (pod bivakom 1) nekaj kopnega, katerega bi moral prepešačiti, se raje odločim za klasiko, torej pričetek smuke ispod Oltarja. Ponvice na snežni podlagi, katere so se naredile ob njegovem topljenju, so zgoraj pri smučariji sicer malce nadležne, saj sneg preko noči še vedno dodobra "stisne". Nižje pa zgornja, pomrznjena plast snega le nekoliko popusti, a nikakor ne toliko, da bi postal moker. Verjetno je temu kriva zgodnja deveta ura, ko se končno tudi sončnim žarkom uspe prebiti preko Rokava in mi s tem polepšati zadnji del še možne smučarije, katero zaključim pri velikem balvanu, malo nad potjo, katera tukaj pride na melišča pod Škralatico. Potem pa ponovna klsika: Smuči dol in na nahrbtnik, pa "cukanje naprej nazaj" po ruševju in poskakovanje ter drsanje po poti navzdol v Krnico.
In še droben nasvet: Tisti, katerim se vam še ljubi nositi smuči v Veliko Dnino, to naredite čimprej. Snega je sicer še, a prehodi ne bodo zasneženi prav dolgo. Za trud, boste vsekakor nagrajeni ;)
Dobre izkušnje z vremenom v soboto so me opogumile, da sem danes za cilj izbral Jugovo grapo. Vremenska napoved in vreme sta zdržala. Snega je še veliko in je idealen tako za vzpon kot za smučanje. V Jugovi grapi ni veliko kamenja. Tudi razpoke se dajo vse obiti. Prehod nad skokom pod grapo ni več zvezen. Jaz sem 2 m kar odšatanfal s smučmi po skalah. Gor sem šel čez Tri macesne, dol pa po lovski. Prismučat se da do višine pod Tremi macesni. Potem ja pa treba peš čez skok, pa mal smučat do poti. Po poti sem prečil pod Tri macesne. Odsmučal dokler ni bilo preveč kamnito. Pa spet prečil čez rušje na plaz pod Ponco. In po njem odsmučal čisto do izravnave Za Akom. Z mojim cikcakanjem sem najbrž odsmučal vse možne višinske metre od vrha Jugove do ravnice Za Akom. Juhuhu! Aleš
Vremenska napoved za te dni me je pripravila do zgodnjega vstajanja in na kratko turo. Ob šestih sem štartal iz parkirišča. Gor in dol po Slovenski. Koča na Ledinah je še zaprta. Ledenik je bil zjutraj še v senci, vendar to snega ni motilo - bil je lepo zmehčan a precej ponvičast. Vzpel sem se na vrh ledenika. Smučanje z bigfootkam po ponvicah je bolj podobno rodeu - a meni je bilo fajn. Oblaki ki so ob devetih (v skladu za Aladinovo napovedjo) začeli ovijati vrhove so me prepričali, da sem raje nabiral vršičke za ruševca kot da bi še enkrat ponovil vzpon. No izkazalo se je, da tudi to ne bi bilo nič narobe. Bo pa zato užitek ob ruševcu toliko večji. Za uživače več kot lepa tura - juhuhu! Aleš
Start s kolesi od koče Kölnbreinstüberl okoli dvajset čez šesto. Cesta je od prejšnjega tedna že v boljšem stanju, ni pa še urejena čisto do konca. Kolesa pustimo pri lovski koči Kleinelendhütte in nadaljujemo peš do mostu, od tam pa s smučmi na nogah po dolini in ledeniku Kleinelend vse do Ankogla. Sneg je vseskozi mehak in na stmejših delih kar dobro zdrsava, tako da je treba biti vseskozi dobro zbran, da ne narediš kakšne višinski meter preveč. Z Rokom se podava na vrh Ankogla po grebenu, ki je v spodnjem delu popolnoma kopen. Odsmučava nekaj metrov od vrha in po par zavojih ter prečenju sklanega grebena, se pridruživa Barbari, ki v sončku nabira moči za spust in še en vzpon, tokrat na Južni Schwarzhorn.
Mare je medtem odsmučal nazaj po pristopni poti, mi trije pa smo odsmučali do dveh jezerc pod ledenikom Kleinelend. V zgornjem delu je bil lepo smučljiv, vendar počasnejši gnilec, nato pa super spomladanska smuka. Med jezerci si nadenemo smučke na noge ter se čez škrbino Zwischenelendscharte, ki je že kopna, povzpnemo nad zgornjim jezerom Scwarzhorn do letne poti ter po njen na vrh. Na poti proti vrhu je vzhodno in severno od nas postajalo vse bolj temno in začelo je tudi grmeti, tako da smo jo kar hitro ucvrli v dolino. Midva z Rokom sva odsmučala čisto z vrha, Barbara pa naju je malo nižje priganjala, da le ne bi bili mokri. Tudi tu so bile razmere za smučanje podobne. V zgornjem delu gnilec v spodnjem po dolini Eisental pa res vrhunsko, tako kot je pred dnevi lepo zapisal Štehi. Samo ne vemo, kam je čez dan izginilo par deset dolžinskih metrov snega v ravninskem delu, tako da smo imeli že par minut peš do brvi pod lovsko kočo. Kljub temu da sneg kopni dejansko pred očmi, pa bo tura na Schwarzhorn in tudi Ankogel aktualna vsaj še ta vikend, če ne še kak dan dalj.
Pri kolesih so se začele prve kaplje, vendar le kot opozorilo, tako da smo prišli ob petih še pred dežjem do avtomobilov. Takoj ko smo se odpeljali, pa se je ulilo.
Uživali in na trenutke trpeli Barbara, Mare, Rok in Tomaž
Sistem Gora
Copyright 2004 -
FranceS
NovaVsebinaVse.html - V1.5-130309(krim)
NovaVsebinaVse.html
--- manus