Zadnjih 20 prispevkov



Debeli vrh (Miha_D., 22.02.2018)

Debeli vrh v drugo. Turni smučar, ki ga je pred dvema dnevoma zavrnila ušivih 2000 m visoka gora, in to le 40 višincev pod vrhom, se sprašuje, ali naj poskusi še v drugo. V ranjenem ponosu tuhta, kako bi poraz spremenil v veličastno zmago. Spomni se, da boksar, ki tekmeca ne pokonča z levim krošejem, poskusi še z desnim. In res. Če je bil turni smučar lavinsko poražen na levem bregu gore, jo bo tokrat taktično ukanil po desni strani, kjer je gora položnejša. Tam je njena šibka točka. Dan s snežnim metežem sicer ni naročen za turno smučarski bojni pohod, tudi planinska teorija veli, da je bolje ostati v zapečku, a je revanšistična volja familijarnega turno smučarskega odseka trdna in neomajna. Tudi njihova bojna oprema je vrhunska, zato se za razliko od slovenskih vojakov v poletnih škornjih na zimskem Počku ni bati, da bi staknili omrzline na nogah.

Elitna enota eminentnih turno smučarskih prvoligašev se torej z Rudnega polja zakadi med pokljuške smreke in s forenzično analizo identificira s svežim puhcem zakrito sestopno smučino, po kateri je bila pred dvema dnevoma prismučala izpod omenjene gore. Po njej naj bi izvedla desni naskok. Dokler gre po ravnem, težav ni. Ko pa se breg začne postavljati pokonci, se romantičnega puhca, ki se vztrajno siplje izpod sivega neba, z višino nakopiči toliko, da vzpon postane en sam turno smučarski safer. Tudi o sledi ni več duha ne sluha.

Fotrove jeklene šunke, šimbas, bicepsi, tricepsi, penticepsi in druga adekvatno trenirana ter z maščevjem izdatno obložena muskulatura se v hektolitrih znoja neizprosno bori s surovimi silami zimske narave. Njegove nove smuči z buldožersko močjo rijejo v pol metra in več globoko snežno odejo in zamete. Misel je osredotočena na cilj, ničejanska volja do moči razblinja šibkost duha, ki bi se utegnila poroditi v najtežjih, za podpovprečnega turnega smučarja brezupnih trenutkih vzpona. Mož se globoko zaveda, da je harmonija trdnega duha in nezlomljivega telesa temelj, osnova in fundament turno smučarske zmage. Zato bije neizprosen boj z naravo in samim seboj.

Po pristopni smučini, ki ostaja za njim, pa brezskrbno in lahkotno meljeta zlati sine in ljuba žena. Zlati sine razmišlja, kako noro bo paudral, ko mu foter zgazi pot do vrha, in se s tem hvalisal pred bejbami, ljuba žena pa globoko impresionirana vzdihuje nad osupljivo lepoto zimske pokrajine. Oba uživata.

Taktika in strategija desnega turno smučarskega naskoka se brez lavinskih pripetljajev po dveh urah konča z zmagoslavjem na vrhu. Ker je vreme neprijazno, brž zaplavajo v puhec in vriskajoče jurišajo v dolino. Vijugasto prašenje presega vsa pričakovanja. Puhca je toliko, da vriskanje ne pojenja, tudi ko izginejo v hosti. Ko se teren uravna, alpski turno smučarski disciplini sledi še nordijski del s klasičnim in drsnim slogom do parkirišča na Rudnem polju. Turno smučarsko revanšo so dobili Žiga, mami Živa in oči Miha

P.S.: Zapis je izrazito subjektiven prikaz dogajanja, objektivno pa obstaja velika nevarnost plazov, zato se repeticija ture v teh dneh močno odsvetuje!





Tourennacht (Gumpi, 22.02.2018)

Sam sicer nisem ravno privrženec množičnih srečanj ali pohodov. Prav nasprotno. Toda povabilo prijatelja iz Avstrije, ki je prišlo že tretje leto zapored, me je ob obetu dobre družbe premamilo. Tourennacht na Tromeji vsak četrtek privabi na pobočje smučišča po zadnji vožnji žičnici vse kar leze in gre. Od najhitrejših dirkačev do tistih ki komaj sopihajoče lezejo po pobočju navzgor. Za Gorenjce je nedvomno pomemben podatek, da je vzpon brezplačen, restavracija pa odprta več kot zadosti dolgo, da kovance, ki bi jih sicer čez dan moral odšteti žičničarjem, zapraviš za Frančiška. Ali dva, tri ... Kakorkoli. V dobri družbi je vzpon, podkrepljen s šolskimi počitnicami in tako poleg moje boljše polovice tudi šoloobvezno turno smučarko minil kot bi mignil, dnevna svetloba je na robu večera počasi ugašala in nato dokončno mrknila, prižgali smo lučke, da nas tisti, ki so že vijugali navzdol ne bi povozili. Na vrhu smo naredili analizo vzpona, z že omenjeno količino Frančiškov, potem pa odvijugali navzdol, izmenično menjaje leve in desne zavoje, saj se nam je konec koncev mudilo, da bi naredili še analizo spusta. Ki kot se zagre seveda mora slediti. Premigali smo vsekakor se. Kakorkoli. Srečno, pa kjerkoli že ste ali boste.





Ojstrnik (Marijana_&_Marko, 22.02.2018)

Novega snega je bilo preko 20 cm, od nedelje pa preko 40 cm, prej verjetno še več. Sneg ni najbolje sprijet s podlago in še veter je pihal. Danes je vseskozi snežilo z dodatkom megle. V gozdu je razmera relativno varna, na posekah in tik pod grebenom pa to niti približno ne velja. Izbrala sva varianto, ki naju je skupaj z gozdom/drevesi pripeljela do višine 2000 m, zaključila sva pri zadnjih drevesih nekje 20 m pod grebenom. Smuka je bila prima in sva jo ponovila.

Več fotk na Marijana & Marko: http://www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html

Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.





Matajur (Domen, 22.02.2018)

Malo okusa po morju. Med vožnjo do izhodišča, sploh na italijanski strani, smo se že spraševali, če ne bo tega okusa celo preveč, a nas je nad zaselkom Matajur pričakala lepo zasnežena cesta. Kaj dosti se je nismo posluževali, raje smo na prvem primernem mestu odvili na travnike Matajurja. Pred napovedanim gromozanskim severovzhodnikom smo se skrivali na jugozahodnih pobočjih, kar nam je vse do Doma na Matajurju odlično uspevalo, do prijetnega zavetja v kapelici na vrhu pa potem tudi ni bilo več daleč. Za smuko še neki pomisleki, da bi turo zaokrožili s spustom na Rif. Pelizzo, a jih je pogled iz kapelice na horizontalno sneženje hitro pregnal. Tokrat smo bili celo povsem složni. Spust torej v smeri vzpona, po skorji, ki je načeloma vseskozi lepo držala, zelo spodoben. Naliman napihanček na mestih je vse skupaj le popestril, tako da smo se kar prehitro znašli pri avtu. Na koncu je vse skupaj izpadlo kot prav lepo izkoriščen "sodni dan".





Višarje (Domen, 21.02.2018)

Malo romanja med potjo, da se riti premigajo. Romarska pot lepo zglajena od tisočerih romarjev, a niti slučajno ne kakorkoli ledena, tako da sem lahko ponovno "občudoval", kak jajc od psov so Pomoca, saj mi je kar pošteno zdrsavalo, kjer mi nekako ne bi smelo. Na vrhu dilema, ali spust po smeri vzpona, ali po smučišču, pri čemer je bil edini relevantni glas povsem preglasovan. Pa tudi ob pisti, kjer je bilo to možno, sploh ni bilo slabo, zagotovo pa ne bi bilo niti po pršiču ob romarski...





Pl. Krstenica (Miha_D., 21.02.2018)

Ker je bilo včeraj na Debelem vrhu kar pestro, smo se danes odločili za nekoliko varnejšo turo v zavetju dreves. Po jutranjem dopingu s putrom na črnem kruhu in skodelo bele kave se turno smučarski odsek familije zategne po lepo spluženi cesti do koče v Vojah in tam sklene potegniti najkrajšo možno pristopno smučino do Krstenice. Ni jim namreč dišalo dolgočasno tapkanje po cesti do konca Voj. Trojica se torej junaško zagrize v strm breg nad kočo. Pripade jim čast prvopristopnikov, kajti v snegu pred njimi ni videti še nobenih sledi. Na višini 1400 m je podrta skoraj vsa hosta, zato je potrebne precej orientacijske intuicije - te poveljniku odprave seveda nikoli ne zmanjka -, da se četica na smučeh uspešno prebije čez kaos podrtih dreves. V dveh urah in pol neprekinjenega sopenja v klanec pohrustajo dobrih 1000 višincev in za nagrado jih kljub neobetavni vremenski napovedi pričaka pravljično zasnežena in s soncem obsijana Krstenica. Zmaga je na strani pogumnih. Po kratki fotoseansi odprava vriskajoče odvijuga prvih 200 višincev po puhcu, suvereno zaslalomira med drevje, pasira Zgornjo in Spodnjo Grintovico, nato pa se po poti z ozkotirnim visokofrekvenčnim sukanjem smuči zmagoslavno vrne v samotne Voje. Tam žal ni navdušene publike, novinarjev in kamer, kajti v teh dneh so vse oči uprte v Pjongčang. Familija se mora še dva kilometra porivati po zasneženi cesti do koče, kjer zadovoljna, da jih ni pošfasala nobena lavina, zaključi turo. Za vas so prešerno prašili Žiga, mami Živa in oči Miha.





Dobrča (Gumpi, 21.02.2018)

Ko se je tam v našem koncu začelo okoli poldneva kazati modro nebo, je bilo jasno, da bo treba nekaj ušpičiti. In ker se je Dobrča zadnjič pokazala kot odlična rešitev za bližnje srečanje s snegom, smo si bili z Robertom in Nejcem edini, da konja, ki zmaguje, ni pametno menjati. Dostop iz smeri Tržiča je še vedno v delu, zato smo po pojasnilu delavcev o času trenutne zapore do izhodišča raje odbrzeli čez Kovor. Izhodišče nad Brezjami je že gostilo nekaj avtomobilov, pretirane gneče pa ni bilo. Takoj smo videli, da je snega še vedno dovolj, kasneje se je izkazalo, da od parkirišča vse do vrha. Pomlad je še daleč, menda prihaja še nekaj snega, da o mrazu ne govorimo. Cesta je v spodnjem delu tako dobro poteptana, da počasi postaja priljubljeno sankališče. To smo videli zgolj po sledeh, saj do Bistriške planine nismo srečali nikogar. Tam pa mlado dekle, ki je z nami prijazno izmenjala nekaj besed. Moja sotrpina sta kasneje trdila, da je imela s seboj tudi psa. Nič nisem opazil. Navzgor smo jo mahnili po dobro znani in še vedno odlični pristopni smučini. Vse do drugega srečanja nad Lešansko planino, kjer so se že postavljala vprašanja o tem, kje bo smuka boljša in ali ni morebiti po travnikih planine sneg preveč zbit. Do vrha se je vreme toliko skisalo, da modrine ni bilo več, nekoliko je pihalo, vendar pa je bila svetloba dobra. Tudi za smuko. Zavoji skozi gozd do vrha travnikov so bili odlični, podpis na njih pa sprva zaradi zbitega snega nekoliko neroden, potem pa iz zavoja v zavoj boljši. Na koncu smo že vriskali v mojstrstvu levih in desnih. Skozi gozd je bila smuka prav tako odlična, nadaljevanje po cesti pa takšno kot vedno. Kombinacijski smuk za moško štafeto, seveda z osvojeno zlato olimpijsko kolajno. Nekaj mimo bežečih srečanj z vzpenjajočimi na robu večera, nato pa še hitra analiza dosežkov ob rdeči in zeleni piksni. Odlično izkoriščeno popoldne, to smo se strinjali vsi.





Coglians (Marijana_&_Marko, 21.02.2018)

Z avtom se pripelje do bajte Tolazzi, zatem po delno zamedenih stopinjah po normalki v smeri Cogliansa. Modrina neba, sonce, sneg, vse je štimalo, samo veter je v takem mrazu postajal vedno bolj nemogoč in nas je v sunkih tudi podiral na tla. Bili smo kot na modni pisti, vsako prelomnico višje smo bili za stopnjo bolj napravljeni in za stopnjo manj motivirani. Upor se je kuhal že prelomnico nižje, na višini Coston Stella, 200 m pod vrhom Cogliansa, pa bodrenje ni več zaleglo in večina je izglasovala obrat.

Pri spustu smo izbirali levo in desno od dna krnice, nižje iskali napihanec in v skupnem je bilo smučanje zelo spodobno, precej boljše od vtisa pri vzponu.

Več fotk na Marijana & Marko: http://www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html

Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.





Klek (Miro, 21.02.2018)

S Črnega potoka proti Jeseniški planini, kjer nas pričaka veter, ki je precejšen del zadnje pošiljke snega s planine odnesel v bolj zatišne lege.
Na vrhu se kaj dosti ne obotavljamo. Smučamo med smrekami proti Jeseniški planini. V vršnem delu (med smrekam) se mi pod nogami tudi odpelje kloža velikosti 5x5 m. V razmislek, da razmere niso za podcenjevat.
Čez planino se držimo roba smrekovega gozda, kamor je veter odložil tistega suhega.
Tam, kjer smo našli odložen sneg, je smuka prav uživaška. Tudi pod Jeseniško planino. Tam, kjer je nekaj skorje, pa se tudi da lepo vijugat
Na koncu se izkaže, da smo prav lepo preživeli oblačno dopoldne.
Nekaj daljši zapis pa tule: http://www.mphoto.si/klek/





Kravja Črna gora (Mare, 20.02.2018)

Vec al manj precej zvozeno vendar se da v okoliskih hribckih najt se dovolj nezvozenega prsica tud do pol metra :)
Zaradi visoke oblacnosti je vila to super odlocitev in nas ni motila difuzna svetloba.Glede na kolicino snega se pa verjetno da povsod po redkem gozdu prsic vozit po zares dolgem casu :)

lp MARE





Debeli vrh (Miha_D., 20.02.2018)

V bohinjskih koncih še vedno vztraja sivina, sonca ni na obzorju, raz neba pa naletavajo drobne snežinke. Skratka prava zima, ki se bo v turno smučarsko historijo zapisala z zlatimi črkami. In ker želijo biti pomemben del te historije tudi trije pogumni možje, Janez, Žiga in Miha, si danes izberejo naskok na Veliki Selišnik in Debeli vrh. Z Rudnega polja se čez s smučarji redko posejano smučišče usmerijo proti Kačjemu robu pod Viševnikom. Čez rob brije leden severovzhodnik kot za stavo in preizkuša odločenost treh turno smučarskih duš. Za nameček jih zagrne še megla, a oni s podporo sodobne navigacijske elektromehanike neomajno vztrajajo v svoji turno smučarski nameri. V 30 cm celca smelo urežejo pristopno smučino pod Viševnikom, Srenskim prevalom in MDV. Ker so čudoviti razgledi v vse možne smeri ponujali le monotono belino, so možje umno sklenili, da se odpovejo Velikemu Selišniku. V totalni difuzi okorno odvijugajo Blejsko konto pod Debelim vrhom. Ko tam najmodrejši M. predlaga, da bi v takih razmerah potegnili kar direktno sestopno smučino pod Velikim in Malim Selišnikom v smeri Krucmanovih kont, se oglasi najmlaši – kdo pa drug kot Žiga – in začne tečnariti, da bi on pa vseeno naskočil Debeli vrh. Foter se malo popraska za ušesom, bulji v GPS, ker drugega kot megle vse naokrog itak ni bilo videti, in razmišlja, kaj storiti. Na zaslonu je do vrha le 250 višincev in 380 dolžincev. Naj malemu popusti? Enajsti turno smučarski čut, podkrepljen z lavinskim transportom s Kofce gore pred daljnimi petindvajestimi leti, mu šepeče, da imajo s svežim celcem pokrita pobočja Debelega vrha jako neugoden naklon. To pa niso več mačje solze. Dilema med turno smučarsko odgovornostjo in očetovsko popustljivostjo se vseeno razreši v prid slednje in četica se z medsebojno varnostno distanco zagrize v strm breg. Foter preudarno vleče pristopno smučino okrog redkih macesnov in se drži čim bližje grebenu, da ne bi preveč izzival lavinske usode. A trud je bil zaman. Kakih 40 višincev pod vrhom se zgodi, kar si turni smučar najmanj želi. V trenutku resnice se vsuje ca. 300 m2 velika fleha svežega suhega snega in na srečo najmodrejšega pod njegovimi nogami odbrzi v globel. Možje se streznijo in uvidijo, da je vrag šalo vzel. Ustavijo se in pripravijo za spust. Pod lavinskim vtisom prve zavoje zarežejo s precejšnjo mero previdnosti in nekoliko obotavljivo, ko pa smuči okusijo slast deviškega celca, se orgazmatronično razigrajo in zaplešejo v nebrzdanem ritmu turno smučarske sambe. Snega je toliko, da možje tudi v hosti uživaško prašijo in slalomirajo okrog pokljuških smrek, ki jih še ni pokončal lubadar. Prebijejo se do ceste, ki jih pripelje nazaj na smučišče, tam pa sledi še nekaj karvaste ekstravagance in možje, ponosni na svoj poučni podvig, turo zaključijo, kjer so jo začeli. Za vas so uživali Janez, Žiga in Miha.





Slavnik (Aleš_S, 20.02.2018)

V obilici pršiča je bil Slavnik malo čudna ideja. Ampak Maretu je vedno treba prisluhniti. Pa sva se šla borit z burjo. Zgodaj popoldne iz Ljubljane do Skadanščine. Parkirala sva nekaj metrov pred lovsko kočo. Takoj naju je pozdravila burja. Po shojeni poti je šlo hitro navzgor. V gozdu naju je burja zapustila. Snega v začetku ravno toliko da je šlo s smučmi. Z višino pa se je snežna odeja hitro debelila. Sneg je pomrznjen in prekrit z 2 cm svežega snega. Ko prideva iz gozda burja takoj pokaže kaj zna. Na vrhu je treba že malo paziti, da ne odpotuješ naprej na jug. V zavetrju antenske hišice se opremiva. Nekaj metrov nazaj proti vrhu uspeva premagati burjo in potem še nekaj zavojev do roba gozda, kjer uspeva uživati v skoraj brezveterju na skoraj pršiču - no ja bolj napihanem snegu. Potem pa malo rodeo, sem in tja na kakšni čistini uživaški zavoj, pa vožnja skozi različno vrsto grmičevja, šibja in izogibanje debelejšim primerkom dreves - skratka uživanje za prave turnosmučarske entuziaste. Juhuhu vse do avta! Mare in Aleš





Kozjak (Marijana_&_Marko, 20.02.2018)

Z verigami po zasneženi cesti do izhodišča; pred nama nikjer nikogar, čeprav sva bila že precej pozna. Prava zimska idila v na debelo zasneženi pokrajini z dodatkom svežega snega, s sneženjem ter z gosto meglo. V ležernem koraku sva rezala po oglaševani najbolj romantični dolini Karavank, kjer sva pozdravljala boginjo, zgoraj v neprebojni megli neuspešno tipala za zasneženo pristopno smučino prejšnjih dni in na vrhu presenečeno trčila v jajca z Dobrče? WTF!

Smuka po pršiču zadnjih dni je bila navkljub megli zelo dobra. Starim sledem se je dalo izmakniti desno med ruševjem ter nižje med drevesi in še meglo sva tako ubila; po cesti je šlo pa tudi krasno na mehko.

Več fotk na Marijana & Marko: http://www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html

Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.





Ojstrnik (Marijana_&_Marko, 19.02.2018)

Nekaj novega snega od nedelje in nekaj od ponedeljka; a precej manj, kot je kazala avtomatska postaja na Ahomiški planini. Smuka je bila dobra, tako dva sva zadevo ponovila. Ni pa bilo za trikrat ;)

Ker je obvestilo prekratko, bi še Franceta pozdravila: "Živjo, France!"

Več fotk na Marijana & Marko: http://www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html

Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.





Dobrča (Domen, 20.02.2018)

Dobrčo smo v "zimah do tal" običajno smučali v Drago, precej na tanko odmerjen čas me je pa prepričal, da si ogledam še letošnji "hit sezone". Po cesti in eni bližnjici sem se presenetljivo hitro znašel na Bistriški planini. Tudi v nadaljevanju nekaj cm novega snega ni pretirano oviralo hoje. Lešansko planino je veter lepo popeglal podobno v nadaljevanju proti vrhu. Smuka zgoraj odlična, pršič, pod katerim se je le tu pa tam začutila stara podlaga, kar pa ni bilo moteče. Sploh Lešanska planina je bila poezija, podobno tudi pod njo v bukovju. Nižje je bilo potem novega snega manj in se je stara podlaga bolj čutila pod nogami, še vedno pa povsem spodobna smuka, vse do ceste in naprej do avta...





Klek (Metod_Š, 18.02.2018)

Aladin je za SZ kazal možne razjasnitve zelo pozno popoldne (dobra plat teh "pozno popoldne" je, da človek opravi že marsikatere družinske obveznosti, skupaj pokosi, in ko ostane še sedenje za TV, smo vsi zadovoljni). Pa se tako z Janezom odpraviva iskat te "razjasnitve"; kot primeren cilj ob danih razmerah izberem Klek. Po poti proti Gorenjski rahlo sneži, ampak na štartu ob 15h se vidi vse, razen vrha Kleka, torej vsaj megla se je dvignila. V pravem zimskem vremenu, ob rahlem sneženju in nad Jeseniško planino tudi konkretnem mrzlem vzhodnem vetru sva na vrhu, ko se že mrači. Sneg suh okoli 15 cm, spodaj še predirajoč južen stari, zgoraj podlaga večinoma zmrznjena. Slediva že narejeni današnji, že delno zasneženi, nad Jeseniško planino pa zameteni pristopni smučini. Dol peljeva na SV, ker se igrava z mislijo, da peljeva dol vzhodno varianto, Ko v zadnjem mraku vidiva dol prvo gozdno bariero, raje odpeljeva on gozdu po flanki proti Jeseniški planini. Mehka kloža, nesprijet sneg brez klože, večinoma pa povsod še stik s spodnjo podlago, ponekod trdo, ponekod smuča zareže vanjo (res teren za bordarje). Spodaj prideva v graben pod Jeseniško. Štamfala gor ne bova, torej naprej po njem. S pametno izbiro v in nad grabnom se le z dvema vzpenjanjema prebijeva skozi (so tudi podrta drevesa v grabnu, pravi čas opažena). Je pa ta del imel najboljši sneg, kjer se je dalo narediti kaj zavojev, pršič brez dna. Spodaj delno po poti, delno po smučljivem gozdu poleg, pa po travnikih s snegom, kot omenjeno. Vsekakor odlična tura, komur paše tako vreme in mu nekaj gozdne grabnaste avanture ni preveč.





Kobla (Miha_D., 19.02.2018)

Stvarnik se nas ni usmilil s soncem. Nad Bohinj je poslal sivino, po zraku so poplesavale drobne snežinke in vrhovi so se zgubljali v oblakih. Da familija vseeno ne bi zamudila turno smučarske prilike, se je od Raven odločno zagrizla na Koblo. Exsmučišče je bilo po zadnji snežni pošiljki začuda malo zvoženo in osamljeno. Stara dva sta svojega mladca, polnega mladostne zagnanosti, postavila predse, da jima je lepo urezal pristopno smučino, onadva pa sta ležerno mlela za njim in se divila nad pravljičnimi zimskimi pejsaži. Na vrhu se prav dolgo niso zadržali, ker je bilo prilično hladno. Mali je sicer tečnaril, da hoče še na bližnji vrh in paudrati po hosti, a ga je fotrova modrost prepričala, da so razmere na smučišču idealne. In res. Ko so smuči zaplavale v 30 cm celca, se je začelo prašiti in veselo vriskati, da je odmevalo od gora. Nekje na polovici je mali navdušeno ugotovil, da mu en spust ne bo zadosti, zato se je ponovno zagrizel na vrh. Stara dva pa sta malce upehana in amortizirana od silnega premetavanja v celcu odvijugala proti cilju. Mami se je v duhu cankarjanske matere žrtvovala in končala pri avtu na Ravnah, foter pa je na smučeh vztrajal do konca v Bohinjski Bistrici. Uživaško vijugali so Žiga, mami Živa in oči Miha.





Kosmatica (Domen, 19.02.2018)

So ture oz. vrhovi, pri katerih se mora poklopit zajeten spekter dejavnikov, da pridejo na vrsto in jih tako posledično uvrščam med težje osvojljive. Tak cilj je zagotovo tudi Kosmatica, na kateri do danes še nisem stal. Pri Podnarju že tradicionalno osvežujoče zimske temperature, ob rahlem sneženju in krasnem zimskem ambientu. Navzgor delno po cesti, delno po markirani poti. Navzdol se je cesti dalo skorajda v celoti ognit, v poseki/grabnu v spodnjem delu pa sem smučal celo najbolj strmo pobočje letos in po operaciji. Kakih 15cm novo zapadlega je poskrbelo za prijetno smuko tudi tam, kjer je bila pod njim skorja, ostali predeli so bili le še toliko boljši. Kratka, a sladka...





Kranjska reber (Gumpi, 19.02.2018)

Ko pridejo počitnice, je to seveda treba izkoristiti. Če ob tem še mladina pokaže interes, da bi fotru sledila po turni smučini, je načrt že narejen. Zgolj še izvedba mora biti takšna, kot se zagre. Kdo je določil cilj je jasno, kdo je z izgovorom na zasneženo cesto z vožnjo pri odcepu za Kranjski rak nadaljeval do Črnivca tudi. In pričakala nas je prava zimska pravljica. Čeprav je glede na veter, mraz in občasno kar intenzivno sneženje očitno imela prste vmes bolj kot Sneguljčica njena zlobna mačeha, nam to ni vzelo smelega veselja. Pristopna smučina je bila deloma narejena, deloma jo je veter zasul in zarezali smo jo na novo. Spodnji konec s sedla smo marširali po cesti, malo pod studencem pa smo takoj za čistino, polno polomljenega drevja, zavili v gozd. Travniki pod vrhom so nas ob hoji navzgor navdajali z malo mešanimi občutki, dobrih deset centimetrov svežega snega je namreč pod seboj skrivalo pomrznjeno skorjo. Glede na to, da so bili na vrhu čudoviti razgledi, saj smo poleg štange s prazno škatlo za žig in vpisno knjigo videli zgolj še eden drugega, se seveda nismo pretirano obirali. Zavoji po travniku so bili, kot se je napovedovalo že ob vzponu, malo mešani. Kakšen nam je uspel prav elegantno, pri večini pa se je srce smejalo, ko je čutilo, kako sprednji del smuči križari po pršiču. Toda kaj, ko so nam skoraj hkrati stopile solze v oči, saj je zadnji del globoko zarezal v skorjo in posledice so seveda vsakemu turnemu smučarju jasne. Mi gremo po svoje. Skozi gozd je šlo hitro, zgolj nekaj zavojev, ostalo pa po pristopni, sedaj sestopni smučini. Nato pa sva z mladostjo med vožnjo po cesti dvakrat preskočila na bližnjico preko čistin na poseki, ki se sicer vedno bolj zarašča. Bolj ali manj zato, da je bila reprezentanca popolna in sva tako zbirko medalj v smuku dopolnila še s kombinacijo. Kakorkoli. Srečno, pa kjerkoli že ste ali boste.





Ratitovec (Franci, 18.02.2018)

V sneženju smo začeli pod Podlonkom,kjer je bilo že nekaj novega snega.Preko travnikov in gozda smo nadaljevali do Rihtarce,kjer smo se priključili smučini od Lovske koče.Sledilo je nadaljevanje po klasični smeri do vrha.Tu je bilo megleno,vetrovno in kakšnih 15cm novega snega.
V gosti megli smo odsmučali v Razor,skozi gozd in po travnikih vse do Dašnice.








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

13318 (od 15 Feb 18)
Stevilo trenutno prikljucenih uporabnikov: 5

 
NovaVsebinaVse.html - V1.5-130309(krim)
NovaVsebinaVse.html
--- manus