Razmere v gorah

RSS podatki

Novejši prispevki: (30)

• Kredarica iz Krme (Tomaž_Šolar, 25.04.2026)
• Pod Stol in Vajnež (Ales_S, 25.04.2026)
• Zvoh- JZ grapa (Vital, 24.04.2026)
• Belska Kočna- Ledinski vrh (Debeli_Kamen, 24.04.2026)
• Križ (Gabro, 24.04.2026)
• KLEINE LOFFELSPITZE 3050 m (FurlanI, 18.04.2026)
• Konigspitze (Vital, 18.04.2026)
• Rodica (Gabro, 17.04.2026)
• Stormoa 974 (Status_connected, 16.04.2026)
• Roalden 862 (Status_connected, 15.04.2026)
• Husfjellet 632 (Status_connected, 14.04.2026)
• veliki vrh Begunjščice (Matjaž, 13.04.2026)
• Kvænan 964 (Status_connected, 13.04.2026)
• Store Hesten 874 (Status_connected, 12.04.2026)
• Begunjščica (Gabro, 12.04.2026)
• Peski (Mirov, 08.04.2026)
• Keipen 938 (Status_connected, 11.04.2026)
• Rodica (Ales_S, 08.04.2026)
• Grosvenediger 3657m (Lidija_Honzak, 06.04.2026)
• Begunjski vrh (Jure_Munda, 06.04.2026)
• Schonjochl (Debeli_Kamen, 03.04.2026)
• Kotovo sedlo (Gabro, 03.04.2026)
• Tour du Vanoise (Vanja_Starčević, 17.03.2026)
• krvavec (Matjaž, 25.03.2026)
• Pod Kriško steno-Krnica (Gabro, 24.03.2026)
• Nad Šitom glava (Čeha, 24.03.2026)
• Krnica (Jure_Munda, 20.03.2026)
• Galičica – Magaro (Damjan_S., 21.03.2026)
• Jablanica - Crni Kamen (Damjan_S., 19.03.2026)
• Korab (Damjan_S., 17.03.2026)

Zadnjih 20 prispevkov

Iz Krme na Kredarico, sneg se začne na Pleši. Vmes ga zmanjka pod Prgarco in skozi Ulce je pot precej kopna. Pod Kalvarijo sva šla po levi poti, zaradi dobre podlage za hojo sva smuči nesla vse do Kredarice. Odsmučala sva v Snežno konto,z kratko prekinitvijo do Konjskega sedla, od tam po varianti čez Kurico. Pod Prgarco se smuči nese slabih 10min do spodnjega korita, kjer se gre nazaj na sneg in se prismuča do Pleše. Razmere za smučanje odlične, le v spodnjem delu je že bremzalo. Od Pleše pa potem še peš sestop po letni poti do garaž.

Z avtom po kopni cesti do zgornjega parkirišča. Tudi naprej je cesta kopna. Sneg se začne ko stopiš iz gozda. Z višino je bilo vedno bolj trdo, brez srenačev ne bi šlo. Najprej sva izbirala med Široko rižo in flanko proti grapi Vajneža. Premamila naju je res lepo zasnežena Široka riža. Na smučeh je šlo približno do sredine, potem pa sva ugotovila, da je lepše smučat, kot se matrat z derezami in sva odvijugal dol. Pa spet nadela pse in se vzpela do začetka grape na Vajnež. Zadnji del sva šla peš, saj se je breg postavil presenetljivo pokonci. Na polički sva uživala v kičastme in toplem vremenu. Potem pa po ravno prav omehčanem snegu odvijugala do ceste. In odpešačila pol ure do avta. Juhuhu! Mare in Aleš

Cesta na Krvavec je še odprta, čeprav je na Ravneh znak za zaporo. Snega na zgornji postaji gondole je že res malo, zgoraj pa ga je dovolj, Grapce na Dolgo njivo so še lepo narejene. Po 12 h se vozi odličen firn,

Že dolgo časa sem želel iti v ta prelepi naravni rezervat Belske Kočne. Začeli smo pri zapornici. Nato smo smuči nosili slabe pol ure do konca ceste in nato še pol ure skozi gozd čez kopni skalni skok do snega. Potem pa na smuče in v lepem enakomerno strmem vzponu do Jezerskega sedla. Ker je bila pot naprej na Ledinski vrh deloma kopna smo na Jezerskem sedlu pustili smuči in se peš povzpeli še na Ledinski vrh. Smuka je bila fantastična. Več ali manj od vrha do dna kakšen centimeter odpuščenega snega, nikjer nobenega gnilca. Presenetljivo smo prismučali do višine 1350 m. Potem pa smučke na nahrbtnik in slabo uro peš po prelepi dolini do avta. Prav nič ni bilo težko nositi smuče v tem prelepem svetu. Tura bo aktualna morda še kakšen teden. Potem bo snega spodaj premalo.

Pod Dolkovo špico nobene plazovine. Malo me stisne, a sploh še je sneg. Kljub vsemu me sneg kmalu pričaka v ruševju še pred izravnavo. Ne vem, a je to Češka plošča al ne. Sledim stopinjam v levo pod Stenarjevo steno, kjer so še obilna snežišča, nato pa v desno na plato pod Stenarjevimi vrati. V spomin mi pride lansko motoviljenje, zato preventivno nataknem srenače. Hvala bogu, da sem jih, saj me pričakajo januarske razmere, napihana kloža in poledenelo pobočje. Gre. Kmalu sem na grebenu Križa, ki je sicer spihan, a se da lepo hoditi, brez prekinitve. Dan je krasen, toplo ni, ampak vroče. Pofotkam in hajd nazaj v civilizacijo. Smuka? Bom spet rekel, za moje pojme krasna, ampak ocena ni objektivna, ker sem res navdušen nad gorsko pokrajino in ocene izgubijo smisel. Zavijam z lahkoto, ni premehko, srenec po moje. Najraje bi ostal tam gor. Pod Stenarjevimi vrati še vedno trdo, čeprav je sonce že tudi tu posvetilo. Zopet grem k Stenarju in po snežišču do ruševja. Premami me en dolg snežen jezik v ruševju in v elementu kot sem bil, sem ga odsmučal prav do konca. Ok, vem da sem malce nižje in precej desno od poti, zato jo mahnem malo na pamet preko ruševja do poti, ki je tam nekje. Ne, ruševju se do nadalnjega umaknem daleč naokoli. Po vseh mukah božjih pridem precej nižje na pot, kot sem mislil. Moral sem ponovno v klanec po "superge". Ruševje je zahtevalo svoj davek, saj sem strgal prednjo zajlo na pancarju. Mah, že ko sem jih kupil, sem vedel, da bom slej ko prej zapel ta smotan sistem in vse potrgal. No, končno mi je uspelo. Nič ne jamram, bil je čudovit dan, zame zadnji turni v tej sezoni. Zadovoljen, da sem jo zaključil, kot se zagre, se pripeljem do zapornice na koncu Vrat. Opa, znesek parkiranja pa kar 14 evrov. Sedaj vem, zakaj na celi turi nisem srečal niti ene človeške duše.
Lep pozdrav vsem in se beremo naslednjo sezono. Uživajte, kjerkoli že boste. Samo

KLEINE LOFFELSPITZE 3050 m (Ledenik pod vrhnjim delom 2804 m)
Sobota, 18. april 2026
Odhod v petek popoldan v zasedbi Milan in Igor. Cilj dolina Aurina na južnem tirolskem z vrhom Kleine Loffelspitze. Peljemo se mimo vidma, v tolmezu zavijemo v dolomite, skozi Sesto, Dobiaco, mimo brunica, san giacoma v Predoi in po 4,5 urni vožnji, končni cilj vas Kasern. Parkiramo na plačljivem zgledno urejenem parkirišču v vasi, Parco Naturale di Ries-Aurina na višini 1593 m in tu prenočimo.
Ob 6 uri naloživa smuči na rame, slediva urejeni pešpoti številka 11, ki naju vodi ob ostankih rudniških izkopavan do višine 1800 m, kjer zapustimo gozd in namestimo smuči na noge. V spodnjem delu prečiva par starih plazovin, sneg je pomrznjen in omogoča hitro napredovanje. Potrebnih je več pazljivih prečenj naklonine, v zgornjem delu postane teren strmejši dosežemo rob ledenika na višini 2804 m. Nadaljevanje proti vrhu opustimo, saj se ledenik zaključuje s skalnim skokom, kateremu manjka snežna odeja. Dan je krasen, sicer se menja sonce in oblaki, zunanja temperatura je pod ničlo, kar opazimo na srenačih, ki so na vrhu zaledenele. Občudujemo razgled po okoliških vrhovih.
Smučanje v zgornjem delu je idealno, smučava po smeri pristopa po pomrznjenem trdem snegu, v spodnjem delu je sneg ravno prav popuščen in ponuja odlično smuko. Turo navdušena zaključiva malo pred 12. uro na parkirišču.
12,35 km hoje in smučanja ter 1225 vm vzpenjanja.
Lp

Za ta hrib smo se res na hitro odločili. V četrtek popoldne se je videlo , da bo sobota najlepša , zato smo v petek zjutraj startali. Osem ur vožnje do Bormia , na parkirišče za vasjo Santa Catarina . Nositi je treba pol ure, do koče smo rabili slabi dve uri. Koča Pizzini je velika , lepo urejena , dobra hrana in seveda pijača.
Zjutraj v svežem in sončnem jutru start proti vrhu. Žiga in Flip sta splezala po JZ grapi, z Ladotom pa sva pristopila po po normalki -V pobočju. Pofotkali smo lepe razglede iz vrha, nato priprava na spust. Odsmučali ( prebili ) smo se po že zelo slabo narejenem vršnem grebenu do rame, nato pa spust v vzhodno pobočje. Tukaj je bila smuka odlična vse do vstopa v kuloar, kjer se zadeva zoži na širino smuči- ne gre brez bočnega drsenja. Sledilo je še res uživaško vijuganje do koče , kjer smo nadaljevali z martinčaknjem in hidracijo.
Naslednje jutro še vzpon na enega od vršacev nad kočo. Sledil je spust po "betonu" in delni difuzi, ki je bil kar naporen za utrujene noge.

Ena Rodica na sezono mora biti. Po cesti do parkinga za planino. Na dilce grem še v gozdu, ene petnajst minut pred Suho. Kar obetavno se mi zdi. Lansko zimo ob tem času v gozdu ni bilo beline. V žlebu po štapnah z derezami, vendar jih ne bi bilo treba. Mah, za vsak slučaj, da ne bi po nepotrebnem komu delal delo. Kmalu zagledam Rodico in njeno flanko, ki ima že konkretne kopnine. Čudno, lani v gozdu brez, pa flanka v celoti zasnežena, sedaj pa ravno obratno. Z vrha odsmučam gledano navzdol čisto desno po robu, kjer se lahko malo nižje usmerim v levo in nazaj po smeri pristopa. Danes se je še dalo zvezno. Nekaj zavojev res uživaških, sicer pa južne razmere na polno. Itak, žge sonce čist nenormalno. Grem v žleb, abručam ko budala,saj obrniti nisem upal🤪. Kakorkoli "bohinski konc" je vedno lep, za smučat pa naslednje leto upam ujamem boljše razmere. Lep pozdrav, Samo

Vzpon poteka po grebenu (250 višincev). Ob dobrih razmerah je Stormoa 974 smučljiva z vrha. (Do 45, izpostavljeno)
Lepo vreme in stabilne razmere preteklega tedna so na vrhovih Senje ponudile nekaj najbolj provokativnih razgledov tega planeta. Kakšna sreča!

Sea to Summit: Na parkirišču je prostora za tri avtomobile, na vrhu za enega planinca. Snega je ob cesti ravno še dovolj, da je bilo na smuči možno stopiti takoj. Vršni greben je razgleden, zelo razgleden.
Summit to Sea: Smuka po mehkem je bila zelo prijetna.

Husfjellet 632 je upravičeno zelo obiskana gora. Leži neverjetno izpostavljeno. Z vseh strani jo obliva morje.
Morda pa morska klima blagodejno vpliva tudi na smučanje, ki je bilo kot po maslu navkljub oblačnemu nebu.

Po dolgem bolniškem dopustu pa včeraj zopet na turci. Iz Ljubelja po Šentancu gor in dol. Smuči sem navzgor zaradi ojuženega snega kar nosil, saj so narejene štapne od pohodnikov prejšnjih dni čez plaz dobro služile.Vrhni greben Begunščice je mestoma že kopen, tako,da je bilo iz vrha do vstopa v Šentanca potrebno smuči 2x sneti.Sam spust po plazuje bil odličen, morda bi za kako stopnjo trši sneg razmere še zabelil, ampak za mene je bilo tudi tako uredu. Pod ostenji Begunjske vrtače sem prismučal dokaj nizko, tako,da je bilo smuči do avta potrebno nosit le 10.minut.
lpm

Kvænan 964 je prvak otoka Senja. Kljub severnemu pobočju je prvih 200 višincev nad morjem kopnih. Tako malo snega kot je letos, domačini ne pomnijo. Vseeno ga je za sproščeno smuko dovolj.
Tik pod vrhom se na sedelcu med vršnimi roglji odpre prizor tiste veličine, ob katerem večina planincev, ko ga ugleda, popada na kolena.

Začetek ture je ob morju. Prvih 50 višincev je potrebno odnesti. Na 420 metrih vzpon popestri prečenje zaledenelega jezera. Zadnjim 200 višincev proti vrhu pa najbolje pritiče ime "Nebeška Pot vzdihljajev".
Smuka je potem drugotnega pomena. Mimogrede: Vse kar ni obrnjeno direktno na jug, je bilo trdo kot beton - do plaže.

Od Vrtače dalje na sneg, nazaj grede pa čisto desno in prideš še precej nižje. Za moje pojme odlično, Šentanc me je prav pobožal. Mestoma malo preveč omehčano, še posebno zgoraj pod opastjo, sicer pa tudi predel putrčka najdeš. Kamne se lepo pogliha z zavoji, tako da plus pet. Mogoče malo pretiravam, ampak nikakor ne bom kritiziral, ker sem res užival. Če bi imel jutri dopust, bi šel definitvno še enkrat.

Peski (2176m) 8.april 2026
Ponovitev ture izpred skoraj točno 15 leti, le da smo tokrat le v treh. Tudi tokrat se zapeljemo skoraj do planine Leskovca(n.v. 1200 m). Za planino zagrizemo v klanec do pod Stadorja, kjer na (nv1500m) začne sneg. Smučke nesemo do prve poravnave (nv 1600m), nato si jih nadenemo na noge. Kmalu zavijemo v levo proti jezeru v Lužnici. Nadaljujemo nad jezercem po dolini do pod Vrhom nad Peski. Tu zavijemo v desno in naravnost navzgor do sedla desno od vrha. Tu se za kratek čas ustavimo, prijetno nas hladi mrzel severnik, sneg je še vedno zmrznjen, uživamo v prekrasnih pogledih na vrhove proti severu. Po grebenu dosežemo Vrh nad Peski (n.v.2176 m) in se pripravimo na spust. Tega začnemo po S strani, nato zavijemo v levo in kmalu v desno kjer se spustimo v dolino med Batogenskim sedlom in Krnskim jezero. Sneg je pomrznjen na predelih obsijanih s soncem pa že malo popuščen, smuka odlična. Z več vmesnimi postanki prismučamo na planino Polje (nv1550 m). Tu se okrepčamo, uživamo na soncu in pogledih na gore ki obdajajo Krnsko jezero. Sledi povratek po dolini nazaj na Batogensko sedlo (nv2080m). Kratek postanek in spust proti jezeru v Lužnici. Začetek spusta sneg ravno prav popuščen, smuka odlična, v dolini Lužnice in naprej proti izhodišču pa že zelo mehek. Prismučamo do (nv1550m). Smučke zopet na rame, sledi povratek v dolino do kombija.
16km hoje in smučanja in skoraj 1600vm vzpenjanja.

Južne vesine na soncu lepo odmrznejo do vrha in omogočajo lepo pomladansko smuko. Pod 300m višine popoldne sneg postane mehak v globini. Danes je bilo ob morju 8 stopinj - v senci, na severu Norveške!

Od avta 200 višinskih metrov peš potem pa na smučeh. Ker nismo bili zgodnji, smo se vzpenjali po odjuženem snegu. Le nad sedlom Suha so bili potrebni srenači. Vetra skoraj ni bilo in smo se kar težko odpravili iz vrha. Snega je na Rodici še dovolj, na vršnem pobočju je nekaj skal in večjih lukenj. Sneg je bil za smučanje bolj južen, sem in tja se pa je našla še kakšna ne preveč zmehčana flanka. Odsmučali smo skozi žleb, kjer pa je bilo še vedno trdo. Skozi gozd je še dovolj snega, no ja malo pridiha rodea je pa tudi bilo. In še peš sestop do avta. Kot vedno juhuhu! Andrej, Dare, Mare in Aleš

Smuka iz Grosvenedigerja je bila odlična in to iz vrha pa vse do koče Johannishutte 2116m.Juhuhu. Tako odlično smuko imajo še Francozi v svojih alpah redko. Se splača it in to čim prej. Celo grapa, ki se nad kočo Johannishutte zoži v ozko globel je bila vse do konca dobra za smučat. Tu me je po navadi strašil pogled na deroča ledeniško vodo, ki se izgublja nekam pod sneg, da ne padem notri. Tokrat te vode še ni in grapa je lepo zalita s snegom. Vendar prečka v strmini je. In če je koga strah se lahko nekoliko višje izogne temu delu s prehodom desno na greben, kjer je pot vzpona. Koča Defregger Haus je zaprta. Včasih je bila odprta za velikonočne praznike. Tipček, ki je kočo odprl in celo nekaj postregel je očitno omagal.Prvotni načrt je bil, da prespimo v zimski sobi (drv je dosti in deke so tudi), zato smo vzele spalke in nekaj več hrane. Do koče Johannishutte smo potem kar precej tovorile (približno pol poti je peš in pol na smučeh) in se odločile za udobje - polpenzijon v koči. Stane 57 eur in če pozabiš planinsko izkaznico te stane še dodatnih 12 eur. Ampak postrežba in hrana je bila res dobra. Pešačenje do koče pa itak odtehta odlična smuka in čudovit razgled. Upam, da sem te navdušila.Olee gremo. Aja pa še to. Na ledeniku so ljudje kar pridni. Vsi imajo pasove in en štrik. Redki hodijo tudi navezani.

Ukradli smo si spanec, zato smo bili nagrajeni z dvignjeno zapornico na cesti v Vrata. V soju svetilk smo se vzpenjali. Obrisi grebenov so postajali vse izrazitejši in jasnejši, ko smo smuči sneli iz nahrbtnikov. Nadalje je turaška duša zabela ob lagodnem vzpenjanju navkreber. Snegu se je poznala sobotna toplota, da smo lahko udobno rezali smučino v pravšenj sneg. Za Cmirom nas je obsijalo sonce. Na prvem najstrmejšem predelu me kot vedno niso navduševale dolge smuči, kajti pogosto obračanje zahteva močno atletsko prožnost, ki pa jo leta počasi kradejo. A kaj, ko pa se s takimi dilcami tako lepo smuča! Prav tu me je pozdravil kamen, ki je priskakljal po strmini se odbil od mojega prsnega koša. Očitno je Nekdo poskrbel za srečen razplet. Sledili smo smučini pod Rjavčevimi glavami. Čudovit pogled iz sedla med Glavami in Begunjskim vrhom na očaka in njega ostenje. Prečenje do Begunjskih vratc in dvig proti Begunjskemu vrhu. Sprva na smučeh, nato pa po stopinjah, ki so jih uhodili prednamniki. In glej! Spodnja noga se mi v že tako globoki stopinji udre. Prevali me preko roba stopinje in zadrsim po bregu. Ne bom zapisal mojega komentarja zaradi izgubljene višine. Povzpnem se nazaj in ni vrag: malo višje ponovno. Dovolj! Tudi od tu so bili zavoji čudoviti. Robi in Jošt pa sta dosegla zastavljeni cilj. Na sedlu je sledila tradicionalna malica Velikonočnega ponedeljka.
Trije smo izbrali za spust smer pristopa, Robi pa po bregovih Vrbanove špice. Slednji je potekal po osojah, zatorej je bil sneg trši brez prediranja. Tudi prehodi so bili solidni. Ostali pa smo orali po spomladanski mehkobi in preorali bregove kot kmet njivo spomladi. Kljub težkemu snegu je bila smuka odlična. Nižje zavijemo pod Požgano mlinarico, nato pa proti poti. Ko smo si nadevali vsak svoj križ na rame, nas je pozdravil plaz preko stene Nad Kuhinjo špice.
Lep Velikonočni ponedeljek

Sneg se prične na cca 1300 m/nm (gozdna meja).

Robi, Rok, Jošt, Jure