Zadnjih 20 prispevkov



Prokletje treking (Boštjan_Trobiš, 13.08.2017)

V okviru spoznavanja nacionalnih parkov Črne gore in Albanije smo se nekaj dni zadržali v Prokletju – južnobalkanskih Alpah. Gorovje je podobno našim goram ali dolomitom, vendar brez žičnic in visokogorskih koč. Tudi število obiskovalcev teh gora je v splošnem bistveno nižje kot pri nas. Informacije oz. planinske karte, ki bi zvezno povezovale črnogorsko in albansko stran je težko dobiti, saj imajo bodisi črnogorske bodisi albanske karte kartirane poti le na svoji strani do državne meje. Pogorje seže tudi na Kosovo. Preko vseh treh dežel je speljana transverzalna pot po vrhovih Balkana. Najvišji vrh je Maja Jezerce 2694m, ki stoji popolnoma v Albaniji. Proti njem se zajedajo štiri veličastne doline, ki jih nekateri po naravnih lepotah primerjajo z Logarsko dolino ali Trento.
Začeli smo v Črni gori, s spoznavnim vzponom iz doline Grbaja na Volušnico in Popadijo. Naslednji dan smo iz doline Rapojana pričeli s tridnevnim trekingom okoli Maje Jezerce. Dvakrat smo prespali v Albaniji, prvič v dolini Theth in drugič v dolini Vlabona. Obe dolini, opremljeni s hotelčki in penzioni, doživljata turistični razcvet. Pot iz ene v drugo albansko dolino, ki traja približno šest ur hoje je spominjala na promenado, ki je v poletnih dneh značilna na triglavskih poteh. Zato pa tretji dan, ko smo se iz Valbone vračali nazaj v Črno goro preko doline Rapojane do Vusanj, kjer smo imeli parkiran avto, nismo srečali nikogar. Samoti primerno je bila označena tudi pot, ki je od državne meje, sedla ,ki je visok malo čez 2000m, za nekaj časa izginila in se pojavila šele malo nad karavlo Zastan.
Prokletje in ostale gore Črne gore vsekakor ponujajo odlične možnosti za različne zvrsti gorništva. Uživali Sara, Neža, Gašper, Marjeta in Boštjan. Še se vrnemo.





Roccia Nera, Pollux, Piramida Vincent, Punta Gnifetti (Samo, 29.07.2017)

Prvi plan letošnjega poletnega pohajkovanja po višjih hribih je bil Mont Blanc in smučanje iz vrha. Izkazalo se je da je tam bolj slabo s snegom, tako se je to izjalovilo in prišli so novi plani. Najprej sva želela iti v zahodne Alpe za dober teden in narediti kar nekaj turnih smukov, morda tudi kakšen plezalne vzpon. Vendar so bile službene obveznosti prevelike in čas se je skrajšal na štiri dni in pol.
Iz Ljubljane sva štarta v soboto 29.7. Ob 15 h. Udobno in kar hitro sva se pripeljala do Cervinije. Prespala sva v avtu na parkirišču in že takoj zjutraj s šotorom in ostalo kamp opremo skočila na prvo gondolo na Testo Grigio 3480m. Prvi dan sva smučala kar na smučišču. Malo za aklimatizacijo in malo zato, ker ni dosti dražje kot če bi kupila karto le za gor in dol. Ob 13h zaprejo smučišče in čas je bil za nadaljevaje ture. Pobrala sva težke nahrbtnike in potegnila pod Roccia Nero. Šla sva do bivaka Rossi e Volante (3750m), kjer je bilo še dovolj prostora, da nama ni bilo potrebno postavljati šotora, ki sva ga zastonj nosila. Zvečer je bila nevihta s sneženjem, ki je, z bencinskim gorilnikom, popestrila kuhanje na prostem.
Tretji dan sva se najprej podala na Roccia Nero, odsmučala sva po južnem in nato po vzhodnem pobočju. Kasneje sva splezala še na Pollux in odsmučala zahodno pobočje. Tu so bile snežne razmere res dober in smučanje je bil pravi užitek. Ker se je vreme začelo slabšati in ker nisva imela časa na pretek, sta žal odpadla Castor in Breithorn. Vseeno sva nasmučala preko 1300 višicev. S pomočjo gondole sva se spustila v dolino ter se iz Cervinie odpeljala proti Gressoneyu. Vmes sva še malo pomalcala in se napila mineralne vode, ki stane celih 5 centov na liter. Zvečer sva prispela do Gressoneya la Trinite, kjer sva kar v avtu prespala. Naslednji dan sva, s podobno opremo kot prvi dan, odpeketala na tri naprave, ki so naju spravile na Punta Indren na višino 3275m. Koluar, ki je pod ledenikom nad kočo Gniffeti, je kazal dobre znake uporabe, vendar sva se, zaradi težkih nahrbtnikov, raje podala po običajni poti. Hitro sva bila na višini koče Gnifeti in na vrhu koluarja, tu sva postavila šotor in jo mahnila na Vincent Piramide. Na vrhu sva kar preko ene ure čakala na boljše vreme, vendar megla ni in ni hotela stran. Kljub temu je bila smuka super. Odsmučal sem tudi koluar, tako da sem videl, če bova lahko naslednji dan s težkimi nahrbtniki prismučala do 3300m. Pri šotoru je bilo prijetno toplo in skuhala sva si večerjo. Tudi ta noč je bila kar burna, saj je bila nevihta z vetrom in strelami, ki niso dopuščale mirnega spanca.
Zadnji dan sva se zbudila v jasno jutro, hitro sva se pripravila in z lahkimi nahrbtniki odšla proti Punta Gnifetti. Zaradi aklimatiziranosti sva hitro napredovala in v dobrih treh urah sva bila pri najvišji koči v Alpah (4554m). Spila sva espreso, pomalcala in jo švignila v dolino. Vreme je bilo dobro, smučanje je pa prfektno, zgoraj je bil pravi srenc, nižje do šotora pa ravno prav odjenjen sneg, kot puter. Pospravila sva šotor in nabasala vso opremo v nahrbtnika. Skozi smučarsko simpatičen koluar, ki je bil zgoraj že malo ledeniško leden, spodaj pa je bilo treba zapeljati čez ledeniško razpoko, sva prismučala do približno 3300m. Sledil je pet minuten sestop do gondole, kjer sva bila že ob 13h. Z gondolo sva se spustila v dolino in se odpeljala nazaj proti Sloveniji. Na vrhu je bilo pod nulo in je pihalo, tako da je bil občutek mraza vsaj minus 10, nekaj ur kasneje pa je bilo malo naprej od Milana kar 41°C. Puščavske razlike.
En dan sva smučala alpsko, v ostalih treh dneh pa sva naredila preko 3600 višinskih metrov turnih smukov.
Še več slik na: http://www.obris.si/nekategorizirano/roccia-nera-pollux-piramida-vincent-punta-gnifetti/?_group=layout_group&_preset=wide





Korzika - GR20 (France, 30.06.2017)

Za trening in spoznavanje novih krajev sva se odločila prehoditi južni del Velike korziške peš poti (Grande Randonée), ki nosi oznako GR 20. Avto sva parkirala v pristanišču v Livornu, se peljala s trajektom v Bastio ter nato z avtobusom in lokalnim prevozom do vasi Conca, kjer je uradni začetek te poti. Nato sva osem dni hodila preko gorskih hrbtov in prelazov po res zanimivi in slikoviti pokrajini. Pot ni bila povsod čisto enostavna in je občasno zahtevala kar nekaj izkušenj in tudi plezalskih spretnosti - GR 20 ne slovi zastonj kot najtežja evropska pohodna pot. Ker je bilo sredi dneve precej vroče sva vstajala ob prvem svitu in poskušala čim večji del poti opraviti v jutranjem hladu. S seboj sva nosila šotor in celotno spalno opremo ter precejšnji del hrane. Ker velik del Korzike sodi k narodnemu parku je uradno mogoče postaviti šotor za preko noči (bivakirati) samo na za to določenih mestih - predvsem ob planinskih kočah. V teh kočah je mogoče tudi najeti šotor in kupiti nekaj malega hrane, so pa večinoma zelo bazične. Enake, če ne še boljše možnosti nudijo tudi planšarije, ki jih je kar nekaj ob poti.
Kljub priljubljenosti te poti med dnevom nisva srečevala prav veliko pohodnikov, malo večja družba se je zbrala šele zvečer na šotoriščih, kjer smo se družili predvsem pred vrati tuša (enega ali dveh za vse) in poslušali krike tistih, ki so bili že na vrsti za knajpanje z zares mrzlo vodo.
Ker sva bila časovno omejena sva pohod končala na železniški postaji v Vizzavoni od koder sva se z ozkotirnim vlakom odpeljala do morske obale v Bastii in si privoščila en dan ogledovanja lokalnih znamenitosti ter namakanja v morju. Nato pa s trajektom v Livorno in še nočna vožnja domov.
Bilo je tako lepo, da sva si na koncu rekla: "Naslednjič prehodiva pa še severni del Korzike - če naju le ne bo še kaj drugega pritegnilo."





Lago di ledro - Bocca dei Fortini - Riva del Garda (Mišo_Jenčič, 16.07.2017)

Ker smo v sredo dve načrtovani etapi združili v eno, nam je ostal še en dan za turo nad Rivo del Garda. Najeli smo kombi, ki nas je zapeljal do jezera Lago di Ledro. Od tu smo se v jutranjem hladu po mestoma zelo strmi cesti povzpeli na sedlo Bocca dei Fortini (1242 m), kjer smo prišli na traso legendarnega spusta s Tremalza, nato pa opravili spodnjo polovico tega spusta. Na koncu je seveda sledilo obredno kopanje v Gardskem jezeru.





Colle Xomo – Riva del Garda (Mišo_Jenčič, 15.07.2017)

Pasubio je še eno od znamenitih, bolje rečeno tragičnih prizorišč prve svetovne vojne. Na goro vodi več vojaških cest oziroma poti, med katerimi je najbolj znana mulatjera Strada delle 52 gallerie. Zaradi najmanj ene smrtne nesreče pred leti je strogo prepovedana za kolesarje. Mi smo se na prelaz Porte del Pasubio (1934 m), kjer stoji koča Achille Papa, povzpeli po cesti z vzhoda (ta cesta je bila izpostavljena avstrijskemu topništvu, zato so se tudi odločili za gradnjo ceste 52 galerij, ki je v pretežnem delu rov skozi goro). Pri koči Achille Papa smo se ponovno ločili: z Barbaro sva se spustila po "cesti herojev" (Strada degli Eroi) na sedlo Pian delle Fugazze (1162 m) in naprej po asfaltu do Rovereta. Ostali pa so z vrha prečili po planinski poti do Rifugio Lancia (1825 m) in z njega naravnost v Rovereto. Čeprav je iz Rovereta do gardskega jezera speljana lepa kolesarska steza, nam je bilo tistih 24 km v popoldanski vročini precej odveč.





Carbonare – Colle Xomo (Mišo_Jenčič, 14.07.2017)

Zjutraj nas je res zbudil napovedani dež, vendar je že malo pred 9h ponehal in kmalu za tem smo že sedeli na kolesih. Večina nas je sledila opisu v vodniku oziroma trasi mimo koče Stella d’Italia. Stanetu in Andreju pa se je to zdelo preveč enostavno in sta raje kolesarila v okviru pešpoti E5, kjer je vse skupaj malo bolj "razgibano". Obe varianti sta se združili na sedlu Passo Coe, od koder vodi izredno razgledna mulatjera na vrh Monte Maggio. Sledil je spust po zelo drzno speljani poti na sedlo Passo della Borcola. Z juga so pritiskali oblaki, zato smo bili večino spusta v megli; prav tako smo precejšen del spusta hodili, a vseeno sta se nam vzpon in spust z Monte Maggio vtisnila kot eden od vrhuncev letošnjega kolesarjenja. Na koncu smo imeli še asfaltni spust v dolino proti Posini in nato vzpon na sedlo Xomo.





Rifugio Barricata – Carbonare (Mišo_Jenčič, 13.07.2017)

Po "Planoti sedmih občin" je potekala frontna linija v prvi svetovni vojni, zato je vsa prepredena s starimi vojaškimi cestami in drugimi ostanki vojne. Obiskali smo tudi mogočno trdnjavo Belvedere Gschwent, ki je visoko nad dolino Val d’Astico nadzorovala ta del avstrijsko – italijanske meje oziroma kasneje fronte.





Rifugio Refavie – Rifugio Barricata (Mišo_Jenčič, 12.07.2017)

Stara vojaška cesta nas je popeljala na sedlo Passo Cinque Croci, (2018 m), od koder smo se spustili v dolino Valsugana. Zaradi slabe vremenske napovedi za petek nismo prespali v Valsugani kot smo prvotno nameravali, ampak smo se popoldne povzpeli še na planoto Altopiano dei Sette Comuni in tako pridobili en dan rezerve. Poleg tega je bilo spanje v svežini koče Barricata (1351 m) mnogo bolj prijetno kot bi bilo v dolini.





Ziano – Rifugio Refavie (Barbara, 11.07.2017)

Zjutraj smo zagrizli v mestoma zelo strmo gozdno cesto do planine Malga Sadole, kjer leži tudi koča Cauriol. Kmalu nad planino se je gozdna cesta prelevila v stezo, po kateri smo »klasiki« večinoma porivali kolesa, le Dik je z e-kolesom zvozil takorekoč celo pot do sedla Passo Sadole (2066 m). S tega sedla smo se spustili na južno stran verige Lagorai, do koče Refavie, kjer nas je že čakal Mišo z avtom in preostalo prtljago.





Tiers – Ziano (Mišo_Jenčič, 10.07.2017)

Po gozdni cesti smo se vzpeli na prelaz Nigerpass, nato po asfaltu na Karerpass / Passo di Costalunga. Sledil je spust po kolovozu oziroma gozdni cesti v Moeno, potem pa po zelo prijetni kolesarski stezi skozi dolino Val di Fiemme do Predazza. Prespali smo v njegovem »predmestju«, v vasici Ziano di Fiemme.





Seiser Alm – Tiers (Mišo_Jenčič, 09.07.2017)

Ta dan je bila ena lepših etap, tako zaradi ambienta kot tudi zaradi zahtevnosti vzpona in spusta. Na koncu ceste do koče Tierse-Alpl-Hütte nas je čakal brutalno strm vzpon, sledila je slaba ura porivanja oziroma nošnje kolesa na sleme gorske skupine Schlern (Sciliar), kjer smo dosegli tudi najvišjo točko celotne poti (2560 m). Po tem slemenu smo se nato spustili do naslednje koče (Schlernhaus / Rifugio Bolzano), od koder nas je čakal slikovit in zahteven spust do vasi Tiers.





Ortisei – Seiser Alm (Mišo_Jenčič, 08.07.2017)

Kolesarska prečenja Alp po vojaških cestah, kolovozih in stezah so postala skoraj obvezen del naših poletij. Letos se je naši standardni zasedbi pridružil še Dik. Novost sta bila tudi dva 36-voltna konjička, za katera lahko njuna lastnika rečeva zgolj: e-kolo je zakon.

Čeprav smo imeli sprva povsem drugačne načrte, smo se zaradi slabe vremenske napovedi za Avstrijo odločili za južno stran Alp. Z avtom smo se zapeljali do kraja Ortisei (St. Ulrich) v Val Gardeni, od koder smo se po strmi gozdni cesti s kolesi povzpeli na planoto Seiser Alm (Alpe di Susi). Naporen vzpon je bil poplačan s čudovitimi pogledi na okoliške Dolomite.





Johannisberg (Damjan_S., 23.06.2017)

»Ne odlašaj na prihodnje leto, kar lahko presmučaš še letos!« smo si rekli in se kljub koledarskemu poletju in precejšnji vročini ob dveh zjutraj zapeljali proti parkirišču Franz-Josefs-Höhe. V zagnanosti, da bi kar čim prej stopili na sneg, smo skoraj zgrešili vhod v tunel. Po kakšni uri hoje so smuči iz nahrbtnikov romale na noge in tako je bilo (z izjemo stopnje pod Oberwalderhütte) vse do vrha. Pri koči smo malček počakali, da je nevihto odpihnilo proti vzhodu, satelitska slika na Alenovim telefonu pa nas je prepričala, da je najhujše mimo. Oblaki so nas varovali pred žgočim soncem, to pa je med njimi le našlo pot, da so bili kontrasti panorame z Grosglockerjem na levi še bolj izraziti. Na turi smo srečali kar nekaj pešakov, mi pa smo bili edini smučarji. Smučali smo z nekaj metrov pod vrhom, saj je ta že kopen. Če sva z Gregorjem ubrala strmo flanko mimo koče na levi, sta imela Sonja in Alen še toliko volje, da sta se vzpela nad kočo in smučala bol po sredi ledenika Südl Bockkar Kees. Po snežnem jeziku smo prismučali še nekaj deset metrov pod ledenik (do cca 2600 metrov), do Wasserfallwinkla. Tudi tokratno evalvacijo ture smo zaključili v Heiligenblutu in se strinjali, da je turnosmučarski after party povsem zadostil našim poletnim smučarskim apetitom.





Preimelscharte (Čeha, 22.06.2017)

Matjaževem opisu nimam kaj oporekat.Dodal bom pa nekaj svojih slik in občutkov.V tem delu sem bil prvič,zato me je povabilo na turo zelo razveselilo.Mnogokrat obiskani Kolenbrientspitze skopari z pogledi na kraljico visokih tur.Zato me je firbec matral,kako izgleda iz te smeri.Ko se prikaže njeno kraljestvo ,ne moreš,da nebi zabremzal bicikel in se naužil lepih pogledov.Že doma sem bil skeptičen,če bom prišel gor.Šesti križ se bliža,pa kurji oko na podplatu...zato sem dilce odložil pred začetkom snega.Ko sem imel dovolj,malo pod Preimelsharte sem se usedel in užival, nič razmišljal.Matjaž je odbrzel naprej,jaz pomalicam in počasi sestopam čez ledenik proti zahodu in iščem prehod za smučarski spust.Res mi je uspelo najti lepo linijo,v bistvu edino možno.Ker ni bilo signala,sem samo upal ,da bo Matjaž izkoristil pomoč ljudstva in našel sledi.Vmes sem še enkrat skoraj pogledal pod ledenik,saj se mi je tanek sneg udrl,pod mano pa deroča voda.Vse se je srečno izteklo,tudi Matjaževo kopanje pod Osnabruckom,ki bi ga kmalu odplaknilo v jezero.





Hochalmspitze (Matjaž, 22.06.2017)

Hoj
Včeraj sva z prijateljem Mirotom (Čeha) šla na potep v Malto.Od parkirišča do Osnabrucke koče sva brcala kolo,naprej sva jo potegnila peš,jaz na vrh,Čeha pa je raziskoval po ledeniku in mi poizkal prehod,po katerem se je še dalo prismučati do konca snega.Sama smučarija v zgornjem delu je bila zadovoljiva,vendar je sneg počasen,čez škrbino je bilo treba 15.m sestopiti naprej po ledeniku pa še vedno za vriskat.Nabralo se je cca 1100 višincev smučanja,je pa pogled na ledenik Žalosten.Ledu je iz leta v leto manj,tudi snega je bilo običajno v teh koncih vedno do konca poletja.No pa smo zaključili turno smučarsko sezono...
...haha al pa še ne.
Mejmo se fajn,pa pazite,da vas sonce na morju preveč ne ožge.
LP Matjaž
Pa ne pozabite- SNEG JE POL ZDRAVJA





KRIŽ (Igor_D., 12.06.2017)

Pozdravljeni!Pa naredimo križ s to slabo sezono,glede snega,sem si rekel in odpešačil na KRIŽ.Nahrbtik težek,ko smuči in pancerje daš gor,ko pa vidiš,da je pri Češki plošči,vse kopno(bil sem optimist)sem smuči in pancerje vrgel za prvo skalo in se odločil da grem na Križ pešaka,ko pa sem zagledal Stenarska vratca,mi je nekaj reklo,zakaj bi se samo jaz matral,naj se še cmuči in ajd nazaj,po težo.Smuči sem nosil do izpod skale pod Stenarski vrat,odsmučal,je kar mraz v senci,smuka pa fantastična,nato sem vpregel pse,naj se še oni in odpesjanil do izpod Križkega grebena in se peš odpravil na Križ,ker takega vremena ne doživiš vsak dan.Ob povratku sem odsmučal do kamor je bil sneg,nato pa spet muka v vročini pešačenje do Aljaževe koče,kjer je bilo ob 17 uri 25 stopinj,sledil ja wellnes v Peričnikovi vodi in kopajne v Blejskem jezeru.Želim vam veliko morskih užitkov,za turašice pa opozorilo!Ježki letos močno pikajo in oteklina splahni šele po 9 mesecih.L.P.Igor





Mangrt video 27.5.2017 (Metod_Š, 27.05.2017)

S smuke z Mangrta sem sestavi video za lažje čakanje na naslednjo zimo.
Daljša verzija(8 min) je na: https://youtu.be/Rarr_Ka5dSc .
Krajša verzija je na: https://youtu.be/R6W9iDHzHHk .

Opozorilo: video je s 27.5.2017. Za aktualne razmere glej prispevek M&M.

Še nekaj teksta za izpolnitev kvote: "...Sem se pa hotel izogniti pomrznjenim delom, tako da sem štartal kake 2 uri pozneje kot predhodniki. To mi je večinoma uspelo, kotel v srednjem delu je ravno prav odmrznil, vstopni lijak (zgoraj sem smučal original sme) se je ravno mehčal, plačal pa sem pri rampah in prečnicah ter zgornjem strmem delu kotla, ki so bili že pri predhodnikih gnojni, sedaj pa so obilno plazili. ..."





Mangrt (Mangrt_-_video, 27.05.2017)

S smuke z Mangarta sem sestavil video, za lažje čakanje na nov zimo. Daljša, 8 min verzija je na:
https://youtu.be/Rarr_Ka5dSc ,
Krajša, za bolj naspidirane, pa je na:
https://youtu.be/R6W9iDHzHHk .
Drugo leto bom za TK piknik pripravil slajd s statistiko ogledov enega in drugega :)

Opozorilo: to je bilo 27.5., za aktualne razmere glej objavo M&M.

(zgornji tekst ni dovolj dolg, dodajam: Prosim, napiši daljše obvestilo! To naj predstavlja zaključeno in razumljivo celoto.
Povezave na druge spletne strani naj bodo le dodatna informacija, ki ni nujna za razumevanje prispevka.)





Ankogel (Marijana_&_Marko, 11.06.2017)

Ponoči je vse kazalo na jasno vreme, a ko sva se pred jutrom pripeljala do jezu Kolnbrein je bilo začuda oblačno in sva se lahko takoj poslovila od kakšne bolj strme smuke, ker sneg ni ustrezno pomrznil. Sprijaznila sva se s turnim smukom z Ankogla preko ledenika v Kleinelendtal: lep in razgiban smuški svet, ampak dostop je pa "nemogoče" razvlečen. Da sva bila povsem s stilu turnega smuka, sva izpustila tudi "gnojnih" vršnih 50 m. Smuka po ledeniku in vse do podna je bila pa prav imenitna, le spodaj je sneg (pre)močno zaviral. Obsmučala sva tudi ogromno plazovino v spodnjem delu, ki je gor grede še ni bilo.

Strnjena snežna odeja se začne šele v samem zatrepu Steinkarboden, ki je sicer samo dobrih 200 m višje od parkirišča, a sva do tja navkljub uporabi koles rabila dve uri, resda v ležernem tempu. Navzdol grede sva na srečo našla "skriti" snežni jezik, ki nama je za dobro polovico skrajšal pohod od zatrepa do mostu. Na tej trasi je bil danes samo še en smučar, ki je "goljufal" z e-kolesom in za "kazen" zgrešil omenjeni snežni jezik; vsi pa smo goljufali prepoved in šli s kolesom do konca kolovoza. Naslednjič se raje odločiva za varianto preko Schwarzhorna, tja in nazaj.

Fotogalerija: http://www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html

"Na koncu sva ugotovila, da je bilo res lepo in da je bila izbira cilja, kot vedno, prava."
Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.





Ankogel (Marijana_&_Marko, 11.06.2017)

Ponoči je vse kazalo na jasno vreme, a ko sva se pred jutrom pripeljala do jezu Kolnbrein je bilo začuda oblačno in sva se lahko takoj poslovila od kakšne bolj strme smuke, ker sneg ni ustrezno pomrznil. Sprijaznila sva se s turnim smukom z Ankogla preko ledenika v Kleinelendtal: lep in razgiban smuški svet, ampak dostop je pa "nemogoče" razvlečen. Da sva bila povsem s stilu turnega smuka, sva izpustila tudi "gnojnih" vršnih 50 m. Smuka po ledeniku in vse do podna je bila pa prav imenitna, le spodaj je sneg (pre)močno zaviral. Obsmučala sva tudi ogromno plazovino v spodnjem delu, ki je gor grede še ni bilo.

Strnjena snežna odeja se začne šele v samem zatrepu Steinkarboden, ki je sicer samo dobrih 200 m višje od parkirišča, a sva do tja navkljub uporabi koles rabila dve uri, resda v ležernem tempu. Navzdol grede sva na srečo našla "skriti" snežni jezik, ki nama je za dobro polovico skrajšal pohod od zatrepa do mostu. Na tej trasi je bil danes samo še en smučar, ki je "goljufal" z e-kolesom in za "kazen" zgrešil omenjeni snežni jezik; vsi pa smo goljufali prepoved in šli s kolesom do konca kolovoza. Naslednjič se raje odločiva za varianto preko Schwarzhorna, tja in nazaj.

Fotogalerija: http://www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html

"Na koncu sva ugotovila, da je bilo res lepo in da je bila izbira cilja, kot vedno, prava."
Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

4269 (od 19 Aug 17)
Stevilo trenutno prikljucenih uporabnikov: 9

 
NovaVsebinaVse.html - V1.5-130309(krim)
NovaVsebinaVse.html
*** gora