Razmere v gorah

RSS podatki

Novejši prispevki: (30)

• Schonjochl (Debeli_Kamen, 03.04.2026)
• Kotovo sedlo (Gabro, 03.04.2026)
• Tour du Vanoise (Vanja_Starčević, 17.03.2026)
• krvavec (Matjaž, 25.03.2026)
• Pod Kriško steno-Krnica (Gabro, 24.03.2026)
• Nad Šitom glava (Čeha, 24.03.2026)
• Krnica (Jure_Munda, 20.03.2026)
• Galičica – Magaro (Damjan_S., 21.03.2026)
• Jablanica - Crni Kamen (Damjan_S., 19.03.2026)
• Korab (Damjan_S., 17.03.2026)
• Titov vrh (Damjan_S., 16.03.2026)
• Ljuboten (Damjan_S., 15.03.2026)
• Piz Daint 2968 (Status_connected, 20.03.2026)
• Äusserer Bärenbartkogel 3471 (Status_connected, 19.03.2026)
• Mitterloch Spitze 3176 (Status_connected, 18.03.2026)
• Velika planina (Čeha, 16.03.2026)
• Mittlere Malheim Spitze 3364 (Status_connected, 13.03.2026)
• Košutna (Gabro, 13.03.2026)
• Ovčji vrh (Ales_S, 13.03.2026)
• Norveška -Lyngen Alps (Vital, 10.03.2026)
• Tolsta Košuta (Ales_S, 10.03.2026)
• Hribarice (Damjan_S., 09.03.2026)
• Zadnji Vogel (Damjan_S., 07.03.2026)
• Velika Zelnarica (Damjan_S., 07.03.2026)
• Kompotela/Košutna/Vrh Korena (Matjaž_Duh, 08.03.2026)
• Veliki Draški vrh (Biofit, 05.03.2026)
• krvavc (Matjaž, 08.03.2026)
• Pungartska gora (Matjaž, 07.03.2026)
• Škrbina Prednje Špranje (Gabro, 07.03.2026)
• Stari Vrh (Matjaž, 06.03.2026)

Zadnjih 20 prispevkov

Začetek na parkirišču malo za gostiščem Muhlenstuberl. 5 minut peš po cesti, nato pa ob smerni tabli za sedlo Shonjochl desno po cesti nezgrešljivo do Bergail Alm. Nas planino sva šla kar po cesti nato pa v juhozahodni smeri po dnu široke doline. Sprva enakomeren vzpon, ki je proti vrhu vse bolj strm, zato srenači pridejo še kako prav. Nisva se vzpela čisto do sedla, ker bilo vse spihano in poledenelo, tako da sva šla levo na teme prevrha Edigona. Smuka ena sama poezija nazaj do planine. Z vrha mešanica trdega in predelanega snega (skorje ni bilo), spodaj srenec. Na celotni turi sama z izjemo ene turne smučarke. Res lepi so ti kraji.

Takoj iz parkinga na smučke, no dobr ene dvesto metrov je vseeno treba peš, da prideš na niti ne prehudo ledeno cesto. Nisem bi zgoden, pozen pa tudi ne-mal čez deveto. Veter preteklih dni se naj bil tekom dneva umiril in res, ga skoraj ni bilo, razen na vrhu sedla. Dva italijana pred menoj tacata ravno po špuri. Neverjetno res. Bi jima kaj rekel, vendar, ko ju dohitim, vidim zaljubljen par. Brez veze, itak sta z mislimi na pol drugje. No nekje sredi melišča se tudi jaz odločim, za pešaka in da bom dal smučke na hrbet. Poln kufr mam odrsavanja, zato do izravnave pod ozebnikom nosim. Eden pred menoj brez težav na dilcah, meni pa ne ratuje. Ne vem, nekaj glede hoje mi ne špila. Kakrkoli, kmalu sem na vrhu sedla in kmalu me tudi ni več. Piha. Smuka pa vse živo, od klože, napihanca, zastrugov, betona, pred gmajno skoraj čofta, v gozdu pred kočo lepa steza, poglihana u nulo, ni da ni. Lep dan je bil. Aja, sem poskusil še na velikanko, pa me je mojstr očitno zadolžen za njo vljudno opozoril, da me ne bo spustil po puklu. Lep pozdrav, Samo

Prejšnji teden smo obiskali osrednji del NP Vanoise v Franciji. Za ta spomlad smo si zastavili dve možnosti, ki sta dovolj narazen da vreme in snežne razmere niso podobne (beri: enako neugodne ko pride čas za turo). Prva varijanta je bila prečenja Albulških Alp (severni del Graubuendena) druga pa obisk osrednjega dela NP Vanoise, ki smo ga planirali že leta 2019. V začetku marca so se je plazovna situacija v Graubuendenu izboljšala in smo se odločili da gremo tja. Vreme je okoli 10. 3. kazalo dobro, potem je prišlo sneženje, ki je od 13. do 14. 3 pustilo 60 vm novega snega na območju Julirepassa in je nevarnost plazov postala previsoka; obenem je v Vanoise padlo do 30 cm snega, napovedano je bilo hitro upadanje lavinske nevarnosti. Iskazalo se je in da bo le nakaj dni lepega vremena in da če želimo na turo to mora biti med 16. in 21. 3. Prvotno načrtovano turo v Vanoise od 7 dni smo skrajšali na 6 (odpovedali smoe se vzponu na Grand Casse), ponovno smo rezervirali koče, edino ni bilo prostora v koča Dent Parache ali Fond du Aussois (prav bi prišle za aklimatizacijo), ki so nad smučičem Aussois. V ponedeljek 16. 3. smo se skozi Padsko nižino zapeljali do Torina in potem proti jugu do Modanea skozi tunel Frejus. Prespali smo v apartmaju v vasi Avrieux pod Aussoisom in se naslednje jutro z sedežnicami Armoise in Grand jeu odpeljali na 2600 m in prečkali okoli JZ rebra Dent Parache. Sledil je vzpon na Col de Labby (3320 m) in spust po lednikih Genepy in do Mahure do jezera Arpont (z enim vmesnim vzponom). Sneg he bil napihana skorja, ki ne drži. Kratki vzpon (20 m nV, ampak 500 m v daljavo) na prelom nad kočo Arpont in spust po žlebu do nje (spet skorja, zadnjih 100 m v odjenjani srenec).
Vremenska napoved za sredo 18. 3. je bil prihod oblakov iz Italije in rahlo sneženje od poldneva. Skupaj z ostalimi smo štartali ob 7 h, sledil je vzpon nazaj do jezera Arpont, potem po sistemu dolinic na ledenik Arpont. Prvi oblaki so nas zagrnuli že pred 9 h, začelo je snežiti, vidljivost je bila 20-30 m, brez vsakega občutka naklonine in smo ob 10.15h na višini 3150 m sklenili da bomo obrnili nazaj; odločitev nam je olajšala skupina Švicarjev ki je prišla 300 m višje in je tudi obrnila. Smuka nazaj je v glavnem bila poševno abručanje in vožnja v plugu po sledeh predhodnikov v megli do jezera; naprej do koče pa presmučani skorji. V koči smo bili pol ure za poldnevom in smo popoldan izkoristili za tuširanje, pre-rezerviranje naslednje dve koče, vse to udobno nameščeni v naslonjače v lepi jedilnici/bivalnem prostoru koče Arpont; snežilo je ves dan.
V četrtek smo ponovno odrinili v sončnem vremenu, špuro smo v naši smeri ta dan vlekli sami. Od mesta, kje smo obrnili smo premagali strmo stopnjo pod sedlom Arpond in se čez pobočja Dom des Nants povzpeli na greben in naprej do Col du Chaseforet. S sedla je slabih 100 m vzpona na Dome de Chaseforet 3586 m, na sam vrh smo stopšili peš ker zadnjih 20 m višine bilo preveč kamnov. Po eldeniku Vanoise smo ossmučali proti Dome des Sonailles (napihani zastrugi), potem po ledeniku Pelve na Col du Pelve. Sledilo je 170 m vzpona pod Pouind Oues du Mont Pelve in naprej na Col du Dard. Spust po ledenikij Vanoise in Arclin je v glavnem poteka po obstoječi smučini (mala naklonina). Smučarski najboljši del ture je bilo 100 m spusta po strmi stopnji nad Col di Vanoiese (presmučani pršič). Sledilo je še iskanje optimalne linije (beri: brez vzpona) do koče Col du Vanoise 2500 m.
V petek 20. 3. smo začeli ob 8 h s spustom po trdih presmučanih severnih pobočjih Aguille de la Vanoise do smučišča in potem po progah v sam center Pralognana. Privoščili smo si pavzo za kavo in croissant. Nadaljevali smo malo pred 11 h z dolgim vzponom (1000 m višine, 15 km hoje) po dolini, ki vodi pod Aigulle de Peclet pod katerim je koča Peclet-Polset 2460 m. Slabih 6 h vzpona (šli smo po malo daljši, ampak smučarski in plazovno bolj ugodni varijanti) po samotni dolini je meni bil višek ture.
Soboto, zadnji dan smo začeli s kratkim spustom pod kočo, podtem je sledil blagi, na koncu strmi vzpon pod Breche de la Croix de la Rue. Večja skupina pred nami je naredila stopnice, treba je nesti 100 m višine (naklonina do 50 st nekaj metrov) do škrbine. Vreme je od jutra bilo spremenljivo, megle in sonce. Spust po vzhodnih pobočjih Cimes de Planettes po že opisani kvaliteti snega, ko smo prišli v spodnji del krnice je skorja bila trda, proti koči Fond du Aussois pa že rahlo odjenjano. Malo pod kočo je bilo potrebno ponovno upregniti pse in se povzpeti 250 m nad kočo Dent Parache - prečka ki poteka slabih 100 višine nižje je bila kopna. Spustili smo se do Ref. de la Furnache za katerim smo še nekaj prečili v spustu do proge smučišča po kateri smo prismučali prav do avta.
V petih dnevih smo prečkali osrčje NP Vanoise, nabralo se je 80 km na smučeh in 5600 m vzpona (spusta pa še 100 m več); zardi slabega vremena v prvem delu je odpadel planirani vzpon na Aiguille Peclet. Naša GPS sled na nekaterih mestih malo odstopa od smeri označene na IGN kartah, speljana je po manj strmem terenu. Če kogar kaj dodatno zanima mi lahko piše.

Žal se moj bolniški dopust vleče že neskončno dolgo, na smuči še ne morem, sva pa z mojim pasjim krvosledcem danes peš malce pokukala kako je na našem Krvavcu. Sneg se iz parkinga na Jezercih proti Kriški za hojo na smučeh začne čez 4. minute hoje in je kljub temperaturi ki vlada grifik trd celo mojo prehojeno pot.Snega na Krvavških poljanah je še precej in močno upam, da me počaka, da se rane zacelijo in se še to sezono vrnem na smuči tudi jaz, saj mi solzica kar zalije oko, ko prebiram vaše opise.
Samo (Gabro) hvala za lepe želje in bravo za lepo turco nad Krnico.
Vsem lep pozdrav in uživajte po spomladanskem firnu.
Matjaž

Potrditev še z moje strani, pod steno se super smuča. Parkiram pri križu, trije smo bili. Na sneg lahko stopiš, še cca tristo metrov pred Pišnico, no če si tišast, sicer pa takoj za vodo. Plus pet za zimo v teh koncih, vsekakor. Hoja do vrha hitro mine, v osrednjem delu nataknem srenače, ker brez njih zihr ne bi oddelal žleba. Sneg pa ža med hojo vrhunski, suh, po vrhu nekaj centimov puhca, pršiča, ne vem. Vem samo to, da ni bil južen😐. Hitro sem na vrhu, kjer zavijem levo pod steno. Sonce je že obsijalo celotno krnico, zato moram hitro dol, da izkoristim za moje pojme vrhunske razmere. Takoj od stene, je bilo nekaj zavojev še trdo, vmesne "kugle’ strnjenega snega me malo zrukajo, ampak nič posebnega. Potem pa res sama uživancija. Sproščeno do osrednjega žleba, med smuko gledam svojo senco in oblačke snega za menoj. Naj traja, samo naj traja si mislim. Po moje ta flanka ne more biti slaba, tud če so slabe razmere. Seveda sem moral ponoviti še enkrat, čeprav sem že med hojo navzgor sodeč po coklah, ki so se mi delale vedel, da bo vse skupaj bolj južno. A ni bilo hudega, zgornja flanka še vedno zelo lepo smučljiva, spodaj pa tudi brez posebnosti, vse do Pišnice. Lep pozdrav vsem, Matjažu pa čim prejšnje okrevanje. Samo

Danes nad Vršičem zelo lep dan.Malo čez osmo uro je bilo zgornje parkirišče kar polno.Sneg je bil še rahlo pomrznjen,tako da takoj z srenači v breg.Sam jo mahnemo v smeri Nad Šitom glavo in ni mi žal.Z naključnim samotarjem si deliva celo pobočje.Res je malo nižje od MM,a to je duši čisto vseeno.Planiška velikanka je speljana v nulo, pobočje pod mano proti Vršiču pa tudi.Spomladsnski sren je takšen kot mora biti.

Bil je podarjeni dan. Lagoden odhod iz Ljubljane, le nekaj parkiranih avtomobilov pred vršnjim odcepom za Krnico, drsenje po zamrzlem snegu na poti do koče in malo dalje, nato pa po vse večji plasti pršiča, v katerega so vtrli pot smučarji pred nama. Bilo jih je malo. Vznesenost so nama dajale redko popisane strmine. Na prvi izravnavi pozdraviva četverico, ki se je pripravljala za spust. Ubrala sva mimo njih pod steno Križa. Poizkusila sva doseči točko tik pod steno, a se je tako mlelo pod smučmi, da sva obupala malo pod zastavljenim ciljem.
Prvi zavoj je bil previden, saj je zahrskala skorjica, nato pa nekaj zavojev v globokem meljastem snegu. Popisovala sva nedotaknjeno strmino, ki jo je prejšnji dan poljubilo sonce, da je rahla skorjica poletavala iz zavojev. Nižje pa en sam pršič. Do 30 cm na trdi podlagi. Vriskava do macesnov, kjer se spogledava: seveda, še enkrat pod steno. Zopet sva zavriskala risaje vijuge v pršiču. Srednji del je manj ugoden za od zgoraj na mehkobo razvajena kolena. Nižje v smeri struge pa je sneg že poljubljala pomlad, saj so se grbinice že toliko zmehčale, da je bilo vijuganje bolj mehko. Po gozdu udeneva pot in po njej izkoristiva vsak meter spusta za vijuganje.
Bil je podarjeni dan.

Na smuči 5 minut od avta.
Višina snega:
v dolini še zadovoljiva,
srednji in vršnji del: snega ni prav veliko, a dovolj. Pozornost na mine pod snegom ni odveč, predvsem na spihanih delih.

Izgleda, da bo zima še trajala....

Robi K, Jure

Za zaključek turnosmučarskega raziskovanja jugozahodne Makedonije se odpeljemo še v Narodni park Galičica. Odlika vzpona na Magaro je, da se z enega mesta odpira pogled tako na Ohridsko kot na Prespansko jezero – razgled, ki ga težko pozabiš.
Na prelazu nas (o)brije leden veter, ki nas prisili, da se bolje oblečemo, kot bi se sicer. Vzpon poteka mimo planinskega doma, skozi krajši pas gozda, nato pa po sistemu dolinic vse do vrha. Oblačen pokrov nam prikriva razgled, veter pa sili, da se ne obiramo, je pa zato smuka uživaška, saj je sneg še nepredelan.
Sedemsto višinskih metrov vzpona je ravno prav, saj nas nato čaka še dolga vožnja nazaj do Skopja. Fajn je bilo.

Po dnevu počitka oziroma, kot pravi Tome, rest day, ki smo ga izkoristili za kulturno, zgodovinsko in kulinarično raziskovanje Ohrida in okolice, je sledil vzpon na Crni Kamen na Jablanici.
Skozi Strugo se zapeljemo do izhodišča na Gorni Belici. Preko noči je zapadlo nekaj svežega snega, a smo imeli srečo – cesto ravno pred nami plužijo. Vseeno moramo nadeti “snežne nogavice”, da se varno pripeljemo do hotela Belica.
Med rahlim sneženjem se pripravimo na vzpon. Sprva vlečemo smučino po cesti, pokriti s svežim snegom, nato pa se odcepimo v desno in sledimo dolini z manjšim potočkom, ki ga moramo večkrat prečkati in sneti smuči. Nad gozdno mejo nas zajame megla. Vztrajamo še nekaj časa, dokler se ne odločimo za obrat – vztrajati v takem vremenu ne bi imelo pravega smisla.
Spust je rahlo tvegan, predvsem v gozdu, kjer bi se smučka in z njo smučar kaj lahko zapletel v vejo, skrito pod novo zapadlim snegom. Eva je to past preizkusila tudi sama, a na srečo brez večjih težav. Na povratku se ustavimo v prijetnem hotelu, kjer smo ta dan edini gosti in so nas še toliko bolj veseli. Miha pa celo da izjavo za objavo...

Nastanitev zahodno od jezera Mavrovo zapustimo zgodaj, saj nas čaka dolga tura. Priganja nas tudi vremenska napoved – popoldne je namreč napovedano sneženje, ki nas sili, da pohitimo. Ob reki Radiki se zapeljemo mimo policijske kontrole vse do odcepa ceste pri pritoku Shtirovica.
Do prvega snega nosimo smuči približno 15 minut, nato sledi še nekaj krajših prekinitev. Pri nekdanji karavli na Strezimirju zapustimo cesto in se vzpnemo v območju markirane poti proti Velikemu Korabu. Nad gozdno mejo, je pot dobro označena s koli, ki gledajo izpod snega in nas usmerjajo naprej.
Tik pod meglenim pokrovom, na višini okoli 2.300 metrov, se odločimo obrniti. Do vrha bi imeli vsaj še dve uri vzpona, in raje kot tvegati tavanje po megli, se prepustimo mikavni dolini. V loku proti SV nas pripelje nazaj na planino in nam podari odlično smuko. Celo difuzna svetloba, ki smo jo sprva pričakovali, se je porazgubila.
Preostanek dneva zapolnimo z vožnjo mimo Debarskega jezera proti Ohridu.

Tome predlaga, da namesto dolgega pristopa do Titovega vrha gor in dol izkoristimo prosta mesta v enem od ratrakov in se del poti preprosto zapeljemo. Naš cilj je, da se z vrha spustimo v odročno in manj obljudeno dolino Gorna Lešnica.
A vsaka turnosmučarska pregreha ima svojo ceno. Moja se je pojavila v obliki izgubljene smučke, ki je izginila iz košare in se odpeljala po svoje. Na srečo jo je kmalu našla druga skupina in z nekaj pomoči radijskih postaj končno našla (ne)srečnega lastnika.
Vzpon na Titov vrh opravimo s smučmi na ramenih. Sledi obvezno fotografiranje na tako znamenitem vrhu in že se zapodimo v željeno dolino. Vršna strmina je dokaj odprta, obrnjena na vzhod, sneg pa že omehčan. A ko se preko sedla spustimo na bolj senčno pobočje, naletimo na povsem nezvožen pršič – pravi smučarski raj. Seveda ga ne moremo pustiti nedotaknjenega in ga “podpišemo” pred skupino nizozemskih smučarjev.
Prehod nad slapom je nekoliko bolj strm, sneg pa skorjast, a vse ostalo je prvovrstna smuka. Pri stanovih nadanemo kože, prečkamo sveže sledi medvedjih šap in se vzpnemo na sedlo SV nad planino, kjer nas čaka še nekaj dobrih zavojev, preden pridemo do ceste, ki se po izohipsi ob severni strani ovija okoli vrha Anteni, in naposled še spust do turističnega naselja. Ustavimo se v nekdanji karavli, kjer nas postrežejo z odličnim tavče gravčem ter premestitev narodni park Mavrovo.

Ljuboten
Na letališču v Skopju že dan prej srečamo Petra P. in njegovo ekipo, ki se podaja na ambiciozen turnosmučarski cilj (več o tem na Snežaku). Nas pobere Tome, dobro (po)znan številnim slovenskim turnim smučarjem, in odpeljemo se proti Popovi Šapki.
Naslednje jutro se prestavimo do Starega sela, nato pa presedemo v terenca, ki nas po razritem kolovozu pripeljeta skoraj do snežne meje. Takšne vožnje so vedno zgodba zase – malo stresa, malo smeha in precej zaupanja v voznika. A tokrat se ne pritožujemo: že po slabih desetih minutah nošnje smuči stopimo na sneg.
Tome z mladino hitro navije tempo. Da ujamem ritem – in hkrati vsaj delček veličine pokrajine skozi objektiv – se moram kar pošteno potruditi. Vzpon sprva poteka zložno, skoraj meditativno, nato pa proti vrhu pokrajina pokaže kakšne zob: široko pobočje se zoži v greben, kjer veter in sneg naredita svoje. A razmere nam gredo na roko – sneg je ravno prav omehčan, da lahko na smučeh stopimo vse do vrha, ki mu zmanjkata zgolj dva metra do višine 2500 metrov.
široko pobočje se zoži v izpostavljen greben, kjer veter in sneg naredita svoje. Pomladanski sneg je ravno prav odpuščen, a še vedno dovolj nosilen, da omogoča uživaško smuko. Zavoji si sledijo drug za drugim, vse do zadnje zaplate snega.
Ko snamemo smuči, si lahko le prikimamo – že prva tura je bila več kot uspešna. Naše turno smučarsko raziskovanje Makedonije pa se je šele začelo.

Vzpon se začne 200 m nižje na Z strani prelaza Ofenpass v Švici. Veter preteklih front je goro konkretno obdelal. Skupina turašev, ki se je spustila po S strani, ni uspela sestaviti skupaj niti dva lepa zavoja. Proti jugu je bilo bolje, a tudi tu je bilo naporno. Ob poldveh skorja v zgornjem delu še ni popustila. Nekaj deset zavojev se je potem le dalo sestaviti pod 2500m brez bojazni da poletim na glavo.
Dan je bil lep in uspešen. Ampak video je pa od včeraj. Človek se hitro razvadi!

Prečenje izpostavljenega grebena proti vrhu je naporno zaradi ogromne količine snega. Najboljšo smuko (1200 višnicev) je ponudila na S obrnjena strma vesina. Med 3400 in 3200 je smuka zahtevna zaradi skorje. (veter). Pod 2500 ni podlage. (skale)
Start: Melag 1850. Mraz, sonce in skoraj brez vetra. Vzpon slabih 7ur. Danes so bili na vrhu štirje.
Zunanja Gora Medvedove Brade 3471 je ena izmed Top tur v Alpah. Priporočam.

Švicarji so se preselili v Italijo. Preveč novega! Previjo, da je prenevarno. Tu, na tromeji (Reschen pass) ga je na 2000 zapadlo nekaj cm, na 2600 kar nekaj cm, nad 3000 pa veliko cm. Temperature so globoko v minusu, piha mrzel veter in zima je na severnih pobočjih ter višjih vrhovih v polnem zamahu.
Smuka je solidna, a ni enakomerna. Zahteva več energije!

Žičniške naprave,kar se smučanja tiče mirujejo,a za uživanje po bivših smučiščih,je snega dovolj. Z vrha se najprej spustim v Tiho dolino,nato vzpon in smuka po Osmici in znova pse na dilce in do kapelice Marije Snežne.Tam poklepetam z kavkami in skupaj pomalicamo.Popolna samota je bila tu go.Mimo Gradiškove bajte se vzpenjamo po sledeh luknjačev in v eni najdem 10€.Pa naj še kdo kaj reče čez njih.Zopet na vrh in spust do naše GRS koče.Tam se rehidriramo in se povzpnemo na vrh vlečnice Poma in odsmučam po Purmanu do pod Rora in nihalka že čaka.Sneg je bil grifig del dneva,a ga je sonček tudi malo omehčal.

Prvih 500 višincev od P je snega samo...no, ni ga. Od 1900 do Essener-Rostocker hütte 2180 gre potem s kratkimi peš vložki na smučeh. Nad 2500 je včeraj zapadlo od 5 do 10 cm novega. To je bilo dovolj za prijetno smuko na ledeniku in tudi na SZ pobočjih nižje. Na skoku z ledenika na vršni greben je že 2m gole skale. Na dol sva si pomagala z vrvjo. Po grebenu do vrha dereze niso bile potrebne.
Na gori sva bila kljub skoraj polni koči in sončnemu vremenu ves dan sama!
Krasno!

Veliko vsega, predvsem pa megle. Od Jezerc do planine se gre peš, z nekaj lažjimi ali pa tudi težjimi koraki. To pomeni predvsem spoznavanje globine snega in vrste ruševja. Na planini Koren počakam ali se bo vsaj malo razkadilo. Se je za silo. Še najbolj v smeri Košutne, zato jo mahnem na njo.
Njena lepa a kratka flanka, vam da omogoča lepo smuko. Na sedelu proti Korenu me spet ujame megla in bolj kot ne na pamet mahnem na vrh Košutne. Vmesne krajše razjasnitve, če to sploh so, izkoristim za hiter spust nazaj. Podlaga za te temperature čisto v redu. Niti ne preveč omehčano. Na koncu še preverim Matjaževe informacije o prijaznem žičničarju na Kržičšu. Res je. Ata ustavi vse turiste in mi dovoli furo do vrha. Lep pozdrav, Samo.

Cilj je bil Vajnež, pa naju je zamegljen greben Stola in Vajneža prestavil na vsaj malo osončeni Ovčji vrh. JZ pobočje je še dovolj zasneženo. Peš pot je pa večinoma kopna. Vzpela sva se na smučeh, zadnji del je šlo pa lažje na noge. Smučanje je bilo kljub malo zmehčanem snegu fajn. Po cesti je pa itak letelo do začetka asfalta. Juhuhu! Uroš in Aleš

Tudi letos smo se Kamničani odpravili malo na Norveško. Sami stari prijateji, mešanica AO-ja in TSKO-ja iz PD Kamnik. Po že preverjeni logistki smo se nastanili v majhni hiši, v mestecu Lyngseidet. V okolici je hribov res v izobilju, pričakalo pa nas je nekoliko toplejše vreme, kot smo pričakovali. Snega je sicer dovolj , vreme je pa tako-tako. Kot se spodobi za te konce.Nekekga sončnega udara res ni bilo. Vsega po malo, oblačno, difuza , pa malo sonca , pa malo snega, pa malo dežja... .
Ne glede na vse, smo vsaki dan delali ture, daljše ali krajše . Srečali smo tudi drugo grupo prijateljev iz Kamnika in skupaj presmučali Gilavarri. Če naštejem še smo nekaj hribov katere smo obdelovali, v krugu nekaj kilometrov; Istinden,Stenfellet,Ronestniden, Gilavrri, Fastdalstinden idt.
Ker se vse kar je luštno hitro konča, se jutri že vračamo, na sončno stran Alp.